Lojze Peterle je navdušen kolesar. Desetletja že, od študenskih časov naprej, praviloma v začetku avgusta, opravi daljšo turo po Sloveniji ali po sosednjih pokrajinah Avstrije, Italije in Madžarske. Leta 1994 je kot zunanji minister z mlado slovensko kolesarsko druščino prikolesaril tudi do Krakova, Auschwitza in papeževega rojstnega kraja Wadovice. Večkrat se je odpravil v Dolomite, kjer visoki prelazi zahtevajo hude napore, potem pa kolesarja nagradijo z dolgimi in vznemirljivimi spusti. Lojzetu so v posebno zadovoljstvo poti po slovenskem zamejstvu. S prijatelji je večkrat obvozil slovensko severno in zahodno mejo, skočil na Djekše, na Matajur, se zapeljal do Gradeša, do Ogleja, na Učejo... Posebej rad se vozi za Ziljo in Dravo. Pa ne gre samo za utrjevanje in mučenje mišic. Leto za letom so kolesarje pozdravljali v Reziji, kjer so pokosili kar nekaj bregov. »Da se ne bi šli samo zijajoči turizem«, pravi Lojze.

Letenje v zraku ni bilo všeč samo Ikaru. Lojze Peterle je navdušen pilot, ki prost popoldan včasih še (le koliko jih je v letu?), skuša ujeti za jadranje, če je le vremenska situacija primerna. Z motorno vleko navzgor, potem odklop in še se človek znajde v popolni tišini. Neslišno drsenje moti le šum, ki ga povzroča površina jadralnega letala v dotiku z zrakom. Dobro izkoriščanje vzgornikov se spreminja v dolgo uživanje miru in pogledov navzdol, na površje zemlje tudi daleč, preko običajnega horizonta. Izpit za motornega pilota pa mu ponuja priložnost letenja tudi takrat, ko so zračni tokovi nenaklonjeni jadralcem, ko se je potrebno pri letenju iz kraja v kraj ubogljivo prilagajati zahtevam kontrolorjev letenja. Zato ni čudno, če kdaj na važno politično ali državniško srečanje prileti kar…sam. Svojega letala pa nima.

In ko čas dopušča, Lojze Peterle mimogrede preteče še desetkilometrsko progo s tekaškimi smučmi.

Lojze ima rad tudi daljše peš poti. Na Brezje gre najrajši za konec kakšnega daljšega posta, na Švedskem se je predlanskim čez noč, ob polarnem siju, odpravil od Stockholma do Upsale...Lojze si želi, da bi vendar kdaj doživel tudi pokoj, ki bi mu omogočil romanje v Kompostelo.