Lojze Peterle se je rodil 5. julija 1948 v Čužnji vasi pri Trebelnem. Peterle je bil predsednik prve demokratično izvoljene slovenske (Demosove) vlade, ki je izpeljala osamosvojitev v letih 1990 in 1991. Med drugim je bil dvakrat zunanji minister Republike Slovenije, predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, poslanec v Državnem zboru Republike Slovenije, predsednik Komisije državnega zbora za evropske zadeve in član predsedstva Konvencije o prihodnosti EU. Že drugi mandat je poslanec Evropskega parlamenta v poslanski skupini Evropske ljudske stranke. Bil je tudi podredsednik Evropske ljudske stranke. Poleg tega je tudi dobitnik več državnih in mednarodnih nagrad in odlikovanj.

Pred nami je 20. obletnica samostojne slovenske države. Gospod Peterle, kdaj je pri vas dozorela odločitev, da se mora slovenski narod osamosvojitvi?

Misel o samostojnosti je bila z menoj od leta 1967, ko smo profesorje zgodovine na brucovanju spraševali o samostojnosti Slovenije.   Nekaj let kasneje me je dosegel poziv »Slovenija 1968 – kam?, v katerem so slovenski razumniki na tujem pozvali k gibanju za lastno državo in napovedali njen nastanek v naslednjih dvajsetih letih. O tem se je precej govorilo tudi v krogu revije »2000«.  Odločitve pa so se začele leta 1989 – s podpisom Majniške deklaracije s strani takratnega Slovenskega krščanskega gibanja. Temu je sledila jeseni istega leta odločitev za Demos – koalicijo z osamosvojitvenim programom, nato januarja 1990 še potrditev osamosvojitvene ideje na kongresu Slovenskih krščanskih demokratov. Projekt samostojne in demokratične države smo v letih 1990, 1991 in 1992 lahko uresničili, ker je zmagala na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 v Demosu zbrana pomladna politična opcija, edina, ki je imela v svojem političnem programu samostojno državo. To poudarjam zato, ker stare politične sile manipulativno zamegljujejo zgodovinski spomin. Če ne bi zmagal Demos, ne bi bilo plebiscita, niti osamosvojitve in po mojem midva danes (pogovor je bil v petek, op. a.) ne bi delala jubilejnega intervjuja.

Ste tudi s tem namenom vstopili v politiko, ali je bil vaš prvi cilj demokratizacija Slovenije znotraj takratne Jugoslavije oziroma želja, da bi tudi kristjani aktivno delovali, sodelovali v politiki?

V času komunističnega totalitarizma je bila prva želja svoboda, demokracija, ideja o samostojni državi je bila do druge polovice osemdesetih let ves čas prisotna, vendar bolj tiha želja.   Od kar sem v času študija v Ljubljani začel razvijati  osebno politično zavest,  me je vznemirjalo vprašanje krščanskega aganžmaja v javnosti. V krogu »Revije 2000« smo takrat želeli, da bi kot laiki suvereno, enakopravno in ideološko neobremenjeno  soustvarjali našo družbo. Nesprejemljivo se nam je zdelo, da bi bila politika a priori rezervirana samo za člane  partije. Nismo marali ne drugorazrednosti ne obstranskosti. Kot kristjani smo bili s temi idejami sumljivi, revija vrsto let ni smela izhajati, v času Popita je bila nevarna že ideja dialoga. Delali smo iz prepričanja, da kristjan ne sme biti samo poduhovljena vertikala, ampak se mora sledeč svojim vrednotam in načelom vključiti v delo za boljšo družbo. Ko smo ustanovili najprej gibanje, nato stranko, smo kristjane pozvali k političnemu delu.  Dejstvo, da je SKD znotraj Demosa zmagala, je pomenilo, da je bila ta stranka  najbolj zaželjena oziroma najbolj pričakovana.

Kakšni občutki so vas takrat prevevali, ko ste prevzemali vodenje vlade, saj je bilo jasno, da smo pred zgodovinskimi odločitvami, da Slovenijo čakajo usodni trenutki?

Čutil  sem izredno zgodovinsko odgovornost, vendar se nisem  predajal občutkom, potrebno je bilo zavihati rokave. Prepričan  sem bil, da sem izbral dobro ekipo.

Prevzem oblasti  je bil nujen pogoj za izvedbo osamosvojitve. Do takrat smo sanjali, pisali resolucije, pozivali in upali, od takrat naprej je imela državotvorna,  pomladna politična opcija tudi zakonodajno in izvršno oblast. Vlada je bila najbolj enoten del nove, demokratične oblasti.

Vlada je prevzela ključno operativno breme osamosvajanja, saj je bila postavitev samostojne in demokratične države jedro njenega programa. Beograd je to namero pozdravil z odvzemanjem orožja slovenski teritorijalni obrambi na dan izvolitve moje vlade. S pripravami na obrambo smo začeli takoj po vojni napovedi JLA, zato smo bili ob kritični uri tudi pripravljeni.

Ste takrat v teh pripravah in tik pred osamosvojitvijo pričakovali, da bo jugoslovanska zvezna armada napadla Slovenijo?

Mi smo se trudili, da bi v skladu z jugoslovansko ustavo, ki je imela zapisano  pravico do samoodločbe in  odcepitve,  zadeve speljali na dogovorjen in miroljuben način. Očitno to ni bilo mogoče. Mi seveda nismo imeli najave »zjutraj vas bomo napadli«, smo pa pozorno spremljali, kaj se dogaja v Beogradu. Do zadnjega smo upali, da se to ne bo zgodilo, računali pa smo tudi na to možnost in smo bili na to pripravljeni.

Je bilo takrat za Slovenijo in nato za kasnejše mednarodno priznanje države dobro, da je vlado vodil krščanski demokrat?

Glede tega bi sI lahko pomagal z besedami Tineta Hribarja, ki je bil proti hitremu odstrelu Peterleta takoj po vojni za Slovenijo. Zavedal se je, da smo bili krščanski demokrati v takrat prevladujoči demokrščanski opciji v Evropski skupnosti najboljša politična legitimacija. Tako je lahko vlada pod vodstvom krščanskega demokrata zdržala do (ali samo do) mednarodnega priznanja. Ne gre za osebne, ampak za zelo stvarne  politične zadeve. SKD je bila članica dveh pomembnih političnih internacional. Ena je bila European Democrat Union (EDU), ki jo je vodil takratni avstrijski zunanji minister Alois Mock in druga je bila Evropska zveza  krščanskih demokratov (EUCD), ki jo je vodil takratni predsednik belgijske vlade Wilfried Martens. Preko teh  internacional  smo imeli  dostop do evropskih in svetovnih političnih odrov. Po tej liniji sem lahko večkrat govoril poslancem Evropskega parlamenta, se srečeval s predsedniki drugih vlad, ne kot predsednik vlade priznane države, ampak kot predsednik stranke, ki je bil tudi predsednik vlade. Zato sem lahko skupaj nastopal z nemškim kanclerjem  Kohlom, z britanskim premierjem  Majorjem, z vodjem gaullistov   Chiracom, s premierji Santerjem, Martensom,  Lubberosm in drugimi. Demokrščanska linija je bila tudi tista linija, ki nas je prva podprla in na koncu prispevala tudi največ volje in dinamike v procesu mednarodnega priznavanja, pri katerem so bili naši najpomembnješi zunanji zavezniki Kohl, Mock in Janez Pavel II.

Kako pa gledate na to, da je nacionalna televizija posnela dokumentarni film 20 let Slovenije: Portret Milana Kučana, ob čemer je avtorica tega dokumentarca v sporočilu za javnost zapisala, da je »nesporno, da je Milan Kučan kot predsednik predsedstva prevzel izvedbo slovenske osamosvojitve« in ga s tem razglasila za glavnega osamosvojitelja?

Sam rad govorim o dejstvih in ne o zaslugah. Spoštujem funkcijo predsednika, vendar dejstva ne govorijo za tako oceno, čeprav je bil Kučan kot predsednik Predsedstva v marsičem že zaradi svojega naslova »prvi«. Do tega smo bili formalno pozorni in je v tem duhu tudi vodil pogajanja na Brionih. Ne glede na funkcije, je zame med osamosvojitelji najmočnejše ime Jože Pučnik.  V nekaterih kritičnih trenutkih smo bili enotni tudi po zaslugi takratnega predsednika in tega dejstva sem vesel.  On ni bil podpisnik Majniške deklaracije. »Temeljna listina«,  za katero je stala njegova politična opcija,  ni zahtevala samostojne  Slovenije. Poznega odgovora Predsedstva na odvzemanje orožja Teritorijalni obrambi nismo doživeli kot podporo osamosvojitvi. Deklaracija za mir, ki jo je podpisal po plebiscitu,  je pomenila dejansko poziv k enostranski razorožitvi. Njegove podpore zamenjavi generalnega državnega tožilca tik pred osamosvojitvijo tudi nismo videli v prid enotnosti v času osamosvajanja

Ta praznični čas se mi sicer ne zdi najbolj primeren za razčiščevanje stvari, pri tako enostranski oceni,  pa je vendarle potrebno reagirati. Vprašanje komu bodo šle zasluge za osamosvojitev, se je začelo že zelo zgodaj.  Če se spomnimo knjige "Per passionem" nekdanjega italijanskega zunanjega ministra Piera Fassina, se spomnimo tudi, da je neki družbi, v kateri je bil tudi gopod Kučan, svetoval, naj pazi, da ne bodo šle  zasluge za osamosvojitev preveč na desno. Zato  je socialist Gianni De Michelis, dobil najvišje državno  odlikovanje prav med prvimi, čeprav je bil med najmočnejšimi nasprotni,ki mednarodnega Slovenije.

V Demosovi vladi ni bilo vse desno, niti niso vsi člani pripadali pomladni opciji, vsi pa se zavezali projektu osamosvojitve. Res pa je, če bi šli gledat na same odstotke,  sta imeli SKD in SLS, ki sta se sklicevali na krščanske vrednote, minimalno večino. Tega nismo nikoli poudarjali niti uveljavljali v strukturi moči. Alergija na zmago krščanskih demokratov je,  žal,   kmalu začela najedati Demos in je pripeljala tudi do njegovega prezgodnjega konca.

Nekako imam občutek, da vam je še danes zelo žal, da je koalicija Demos relativno hitro razpadla.

Ne gre za osebno zadevo, gre za  politično napako, ki je omogočila dvanajst let prevlade stare politične opcije. Jože Pučnik je to kasneje sicer obžaloval.

Danes lahko rečemo, da nismo samo izpolnili, kar smo obljubili. Bili smo najuspešnejša in po sestavi najbolj široka slovenska vlada doslej. Ne poznam primera, da bi se vlada razpustila ob takih rezultatih. Ključen ni bil pritisk opozicije, klic »ustavimo desnico« je prišel iz Demosa, iz SDZ, od Spomenke Hribar. Kakšna grožnja pa smo bili SDK pri trinajstih procentih. Je bil grožnja Ivan Oman s svojo SKZ? France Bučar je v eni svoji knjigi napisal, da smo postali večja nevarnost kot so bili prej komunisti. To so ideološke fantazme, da ne rečem kaj več.  V zadnji Bučarjevi knjigi tega sier ne berem več.  Če bi tisti del partije oziroma komunistov, ki se je tako ali drugače priključil Demosu, hotel resnično spremembe v Sloveniji, bi moral demokratično podpreti razvoj desnice, ki je zastopala pristne evropske vrednote, načela in pravila, ne pa je ustavljati oziroma strašiti z njo. Lahko bi našli tudi druge, boljše  razloge proti ustavljanju desnice. Tak odnos za partijo ni bil ravno izraz  "sestopa z oblasti", za levi del Demosa pa ne izraz konsekventne privrženosti prelomu s totalitarizmom.   Danes imamo manj evropsko politično sliko, kot smo jo imeli v prvih letih demokratizacije in samostojnosti.

S prvimi demokratičnimi volitvami in nastopom Demosove vlade spomladi 1990 smo prišli iz totalitarnega v demokratični sistem. Takoj ko ste postali predsednik vlade ste mislim da lastnoročno odstranili Titovo sliko z vaše nove pisarne. Vam je kaj žal, da takrat kadrovsko stvari niste bolj prevetrili, da ni bilo lustracije?

Bil sem  inkluziven (vključujoč), ne samo zato, ker je bila osamosvojitev prioriteta.  Rekel sem, da je bila ena revolucija dovolj in  preveč. Igro sem  odprl. Hotel sem delati politiko drugače. Jožica Puhar, Jelko Kacin in še kdo niso izhajali iz Demosovih strank, vendar so sprejeli povabilo k sodelovanju v vladi – kot povabljeni, ne kot delegati svojih strank.  Projekt osamosvojitve so vzeli zares in so  odlično opravili svoj posel. Meni te širine ni žal, po drugi strani pa je potrebno povedati, da Pučnik, Bučar, da ne omenjam drugih  imen, takrat niso bili ravno podporniki lustracije. Mislim, da je bil Pučnik iskreno prepričan, da bo poslej  drugače, da se bodo tudi do včerajšnji nosilci totalitarnega režima spremenili, da bodo sprejeli nove vrednote in nova pravila igre.  Bučar je takrat oznanil konec državljanske vojne, problem pa je bil v tem, da so se nadaljevale ideološke, strukturne in druge pridobitve revolucije, ki še trajajo.

Se vam zdi, da ste bili v Demosu glede tega malo naivni?

Šlo je za troje – najprej za novo, nerevašistično politično kulturo, drugič za prioriteto osamosvojitve, tretjič – za to v vodstvu ni bilo večine. Mislim, da smo načelno  ravnali prav. Sam sem menil tudi, da ni naša prva naloga  v kritičnem zgodovinskem trenutku, ko smo imeli tu zvezno armado, KOS, zunanje nasprotovanje, da bi se ukvarjali ravno z lustracijo. Mislim, da je bilo zelo dobro, da smo z opozicijo uspeli doseči sporazum o izvedbi plebiscita in da smo bili vsaj v nekaterih trenutkih enotni.

Se pravi, da je Demos v tistem prelomnem času ravnal politično modro, da ni razdvajal slovenski narod, ampak ga je skušal čim bolj povezati?

Mislim, da je bilo zelo pozitivno in prav, da nismo bili revanšisti. Pri meni je samo nekaj ljudi izgubilo službo. Ko sem prvič srečal zaposlene na vladi, sem jim dejal: "Kdor bo delal zakonito, strokovno in lojalno,  bo lahko delal naprej." Že takrat sem dejal, kar trdim še danes :»Drugi morajo ravnati drugače«. Je pa res, da je bilo nekaj bivših komunistov, tako sem bil obveščen,  že pri Postojni, ker so mislili, da bomo ravnali tako, kot so oni leta 1945. Računali so na obračun. V Demosu ne poznam človeka, ki bi rekel, da je potrebno s komor koli ravnati na tak način, kot je ravnala partija s tistimi, ki jih je razglasila za svoje nasprotnike in ne glede na to kaj so ti v resnici počeli. V Demosu nismo bili revanšisti in to je velik doprinos Demosa k novi politični kulturi. Žal pa druga stran s Kučanom na čelu, ki je bil do takrat vodja nedemokratične strani, milostne ure niso izkoristili za tisto, kar bi morali storiti. Namesto katarze smo doživeli kontinuiteto. Zato smo še kar naprej pred istimi vprašanji. Še naprej se borimo z obrazci, ki ne morejo veljati v neki resnicoljubni in demokratični družbi. Še kar naprej smo ne samo različni, ampak tudi razdeljeni.

Kaj so za vas tri glavne stranpoti slovenske tranzicije?

Pomanjkljivo delovanje pravne države, nadaljevanje dogovorne ekonomije in  neevropski odnos do preteklosti. Vse troje je tesno povezano.

Kot poslanca me ljudje nagovarjajo največ zaradi problemov s pravno državo. Ljudje so prepričani, da isti zakoni veljajo za ene drugače kot za druge. Pritožujejo se, da nimajo enakih možnosti.

Pri nas se nadaljuje dogovorna ekonomija, ki je v zadnjih letih dobesedno zavrla razvoj slovenskega gospodarstva zlasti preko menedžerske privatizacije, ki je izčrpala nekatere banke. Nismo še dosledno uvedli socialno tržnega gospodarstva. Imamo mešanico, v kateri na na koncu odloča ideološka oziroma politična barva. K temu pa so postavili še profit pred človeka.

V slovenskem parlamentu do sedaj ni bila možna obsodba totalitarizma oziroma zločinov komunizma. Ni možen niti pieteten odnos do mrtvih.

Predsednik Türk in predsednik vlade Pahor sta oba rekla, da je partija  zlorabila vojno, stisko naroda za prevzem oblasti. Tem besedam ni sledilo nič, ne legalno, ne politično. To so bile besede brez nadaljevanja. Pred nedavnim sem slišal, da v nekem političnem podmladku še naprej govorijo, da so jih med letom 1941 in 1945 »še premalo«, razumete, kaj hočem povedati. Pri nas se nadaljuje sovražni govori iz revolucionarnih izhodišč. To me zaskrbljuje, ker ne vodi ne k resnici, ne k spravi, niti k dobremu sožitju.  Pri nas nadaljujejo kulturno-bojni pristop in to ne vodi v skupne imenovalce.

Če nadaljujeva z gospodarstvom. Ob osamosvojitvi Slovenije se je slovensko gospodarstvo ukvarjalo s krizo družbeno-planskega gospodarstva in izgubo jugoslovanskih trgov. Danes dve desetletji kasneje spet doživljamo hudo gospodarsko krizo. Kje vidite vzroke za to, ki pa očitno pri nas niso samo posledica svetovne finančne in gospodarske krize?

Ravno to trdim že nekaj let. Glejte, tudi Nemčija, Švedska, Poljska in druge države, ki so uspešno prebrodile to krizo,  so znale odgovoriti na globalni vidik te krize. Mi nismo odgovorili na notranje razloge, ki so povezani z nedokončano tranzicijo. Ta kriza je pokazala nemoč oziroma slabost starih konceptov. Če rečem z malo humorja - sam lahko preživim Titovo cesto, ki pelje na Žale in odseva  trenutno sliko  ljubljanske oblasti, ampak motijo me stari koncepti. Sem spada ukvarjanje  z delitvijo sredstev, z odhodkovno stranjo, ne pa s prihodkovno.

Mi smo kot Demosova vlada poskrbeli za okvirne pogoje, ki so podprli rast in transformacijo slovenskega gospodarstva, tako da se je leta 1993, dve leti po tem, ko smo prevzeli voz v močvirju pojavila tri odstotna gospodarska rast. Dve leti sta bili potrebni,  da smo izplavali. Kaže, da bo to pot situacija težja. V  politiki zadolževanja vidim veliko nevarnost,  ker je to zadolževanje usmerjeno v dnevne potrebe in ne v strateške razvojne cilje, ki bi okrepili konkurenčnost našega gospodarstva. Žal, tukaj stagniramo oziroma  padamo. Danes  podjetniki zapuščajo Slovenijo. Ko smo se borili za Slovenijo so Slovenci prihajali domov, dvajset let kasneje odhajajo; mladi ljudje, podjetniki in intelektualci. Srečujem jih v Bruslju, ko me sprašujejo, če jim lahko uredim dober posel v Novi Zelandiji, v Avstraliji, ali kje drugje. To me resnično žalosti. Naš cilj pred dvajsetimi leti je bil razviti Slovenijo v najbolj atraktivno državo, v kateri bodo naši ljudje z veseljem in ponosom ustvarjali.

Kako pa na splošno ocenjujete Pahorjevo vlado in njeno delovanje?

Leporečja in pomanjkanja korajže ne štejem za delovanje. Slovenija pod to vlado ni sposobna nujnih sprememb. Vtis imam, da gre vladi dobro samo dvoje; zadolževanje in kadrovski valjar. Drugje ne vidim kakšnih posebnih uspehov. Padajoči indikatorji na gospodarskem področju, vse več ljudi pri pragu revščine, padec v demokratičnosti, …, žal mi je za trde in nepraznične besede, ampak dejstvo je, da gre pod to vlado Slovenija navzdol in nazaj.  Želel bi si situacije, da me ne bi bolela boli glava zaradi barve katerekoli aktualne vlade, vendar kar smo doživeli v teh letih pomeni zame dejansko vračanje na preživelo. Tudi dejstvo, da so državna podjetja na jugu zapravila na stotine milijonov evrov z napačnim plasmajem, mi govori za to. Pri nas se slabo upravlja z državnim premoženjem, zato lahko vse skupaj težko ocenimo kot odgovorno vladanje. Da ne govorim o veliki napaki v politiki do Hrvaške, ko je vlada solersko in neodgovorno poslabšala naš pogajalski položaj.

Kako pa vidite stalno govorjenje predsednika vlade Boruta Pahorja o reformah?

Pred dvajsetimi leti nismo samo govorili. Izvedli smo številne reforme. Vlada, ki ni sposobna dejanj, bi morala sama odstopiti, ne pa kriviti za svoje neuspehe opozicijo.

Ste se tudi vi kdaj, na tak neformalen način, pogovarjali z novinarji kot aktualni predsednik vlade?

Neformalno da, prostaško pa ne. Če bi jaz ubral tak način pogovora, take besede, potem bi me dvajset let moralistično pribijali na križ. Če bi uporabil samo eno od besed, ki smo jim včasih rekli, da so nespodobne. Pogledal sem,  kaj se je dogajalo  na spletnem  forumu – ljudje ga hvalijo, naš človek, tako se govori … Če je to naša govorica, potem nimamo veliko prihodnosti. Politika se prične pri kulturi. Najhujša pa se mi zdi domneva, da taka govorica pri novinarjih "pali". 

Vladna koalicija je tik pred razpadom, a si predčasnih volitev ne želi. Kaj je rešitev; rekonstrukcija vlade, ali predčasne volitve?

Te vlade se ne da popraviti.. To ni tako kot pri mehaniku, kjer daš avto na generalno popravilo. Tu je potrebno zamenjati opcijo, model, paradigmo. Lahko pride Gaspari, ali kdo drug,  pa ne bo nič bolje. Ta vlada je zavozila, katastrofalno je poslabšala status in možnosti Slovenije. Čim dlje bo trajala, tem večjo ceno bomo plačali. Ne govorim iz jeter tudi ne ideološko. Za Slovenijo me prvič po osamosvojitvi zares skrbi. Govorim z legitimiteto predsednika vlade, ki je dosegla doslej najnižjo javno porabo, delala Z najmanj birokracije, imela izravnane račune, dvignila u ugled Slovenije v svetu.

Kako pa gledate na to, da se je predsednik republike Danilo Türk najprej zavzel za predčasne volitve, v zadnjem času pa bolj zagovarja rekonstrukcijo vlade?

Predsednik mora pač slediti neki liniji katere del že dolgo je. Glede na njegovo delovanje ugotavljam, da je praviloma najprej na strani svoje politične opcije, potem šele predsednik države.

Tranzicijska levica se boji, da bi se na oblast vrnil Janša, da bi na oblast prišla pomladna opcija, »desnica«, kot radi rečejo. A, ob tem SDS potrebuje nedvomno še koalicijske partnerje, saj imamo proporcionalni volilni sistem. Kot kažejo ankete se bo SLS uvrstila v državni zbor, bolj na meji je Nova Slovenija. Ob zadnjem kongresu Nove Slovenije ste najprej nameravali kandidirati za predsednika stranke, nato ste od tega odstopili, govorili ste celo o ustanovitvi nove krščanske demokracije. Kako je sedaj s tem?

Ni bilo čisto tako, je pa zadeva zelo preprosta. Na klavzuri stranke nisem mogel deliti optimizma z vodstvom o dobri sliki stranke, potem ko smo dobili na evropskih volitvah 30 odstotkov manj, nato manj tudi na lokalnih volitvah. Hotel sem klavzuro pred odločitvijo za kongres, pa pogovor prej ni bil mogoč. Predlagal sem, da se pogovorimo o strategiji kako do nove rasti in za sporočilo kongresa. Ker v dveh letih pod novim vodstvom nisem videl pravega napredka in ker ne morem primerjati parlamentarnih z lokalnimi volitvami, sem se dal takrat dejansko na razpolago.. Predlagal sem nemški model, če tako rečem, ali  isti model kot je bil uporabljen pred dvemi leti, da se dogovorimo, kdo lahko stranko potegne naprej. »Če menite, da sem to jaz, sem pripravljen prevzeti odgovornost.« - tako, da ne bo »mrtvih in ranjenih«. Vodstvo je v tem primeru menjalo kriterij in  želelo, da kandidirava ob Novakovi  skupaj z Dolinarjevo. Ob sva imela prepričljive razloge, da sva to odklonila.

Zadeve postavljam ciljno, ne osebno. Sam zase ne rabim ne funkcij, ne časti. Lahko bi se celo upokojil v relativno kratkem času. Mene skrbi, da danes ni močne demokrščanske opcije. Zame je politično nezdravo in tudi za SDS ni dobro, da ima ob sebi tri stranke, ki se bojijo, ali bodo prišle v parlament, ali ne. Če ena od teh ne bo prišla, potem bodo šli glasovi spet v prazno. Mislim, da je potrebno ambicije povečati in postaviti tak koncept, ki bo sile povezoval, ki bo pripeljal spet do močne demokrščanske opcije. Pred dvajsetimi leti je bila ta opcija garant za uveljavljanje  evropskih  vrednot in načel. Povedal sem, da me ne zanima tekma med tremi vrtički, ki se borijo za vstop v parlament. Torej KDS (Krščansko demokratska stranka, op. a) nima nobenih šans, da pride v parlament, sam sem nasprotoval, da se ustanovijo, čeprav me nekateri hočejo povezovati s to opcijo. Rekel sem, če hočete kaj narediti naredite to po volitvah. Takrat smo z Novakovo in Žumrom pisali  Bajuku, da naj stori vse, da se to ne zgodi, saj je šlo za njegove nekoč najbolj zaupne ljudi. Mislim, da je potrebno sile povezati in ko bo ljudje te opcije prišli do tega spoznanja, bomo imeli spet močno demokrščansko stranko.

Pred dvajsetimi leti je Demos gradil pahljačo novih demokratičnih strank. V  moji vladi je bilo šest strank,  pa je bila ta vlada bolj trdna pri sedemindvajsetih članih, kot je bila katera koli naslednja ne glede na sestavo. Kasneje je prišel koncept mandatarske stranke,  katere ceno je plačala tudi Nova Slovenija, ki je pozabila graditi svoj lastni, jasni politični profil. Krščanska demokracija je ponavadi zelo jasen profil. Seveda, če deluješ kot rezervna stranka,  potem ne more biti veliko, saj ljudje volijo original. Videli smo kako ne gre. Mislim, da je še čas, da se zmenimo kako tako opcijo lahko postavimo. Tako,  kot ste rekli,  SDS sama tega ne more narediti. Težko pa naredi s tistimi, ki so Slovenijo zavozili.  Ne predstavljam si pomladne opcije brez  močne krščanske demokracije.

Kako konkretno si predstavljate, da bi oživili krščansko demokracijo? Ali mislite Novo Slovenijo, ali kaj drugega? Vemo, da če želi desnosredinska opcija prevzeti oblast, mora na volitvah doseči več kot petdeset odstotkov.

Mislim, da zmagati ne bo težko, če se zadeve prav lotimo. To tudi javno mnenje jasno kaže, čeprav bodo na  levici prav gotovo našli nove politične trike. Veliko se bo gradilo na neodvisnih, novih pojavih. Mislim, da je Miro Cerar zadnjič prav napisal, da niso problem stranke na sploh, ampak take stranke kot so. In tudi stranke niso vse enake. Prepričan sem, da je potencial za drugačne stranke, za drugačno delo in krščanska demokracija bi morala biti garant za to, da drugi delajo drugače. Da druga stran ne dela samo tako, da prevzame oblast in dela podobno, ali enako kot je delala prejšnja oblast. Ko smo leta 1990 prevzeli oblast, samo drugi delali drugače. Ko bomo to razumeli,  bomo tudi našli prave poti za dosego naših ciljev. Premagati je treba vrtičkarstvo, povečati ambicije, postaviti skupne cilje pred osebne, postaviti programsko  alternativo - zlasti na gospodarsko-socialnem področju - in predvsem prisluhniti ljudem. Danes SLS, NSi in KDS skupaj ne zberejo deset odstotkov, kolikor je bil zadnji volilni rezultat SKD. Vtis imam, da je v  NSi vse več ljudi, ki niso zadovoljni z javnomnenjsko podporo, ki se giblje med enim in tremi odstotki.  Ko bo to prepričanje večinsko, bodo možne spremembe.

Se pravi, da govorite o neki novi združeni desnosredinski stranki?

Metodo resnično puščam ob strani. Najprej je treba postaviti cilj. Če bo cilj močna demokrščanska stranka, si ne bodo iz istih vrednostnih osnov konkurirale tri stranke. Tak cilj podpiram. To ni samo zadeva Lojzeta Peterleta, vprašanje je, kako povezati politični in strokovni potencial v politično voljo, ki bo Sloveniji spet pomagala k razvoju in ugledu.  Pred nedavnim  smo imeli tukaj (pogovarjala sva se v Peterletovi ljubljanski evropski pisarni na Cankarjevi 11, op. a.) nek sestanek v smislu postavljanja gibanja tistih, ki hočejo delati za močno opcijo. Po dolgem času sem videl skupaj ljudi, različnih komponent, vendar demokrščanskega  prepričanja, ki  si niso nič očitali, ampak so razmišljali kaj se da narediti skupaj. Ugotovili smo tudi, da ta čas sploh ni političnega pogovora, katerega cilj bi bilo preseči to stanje.

Kdo bo pa v stanju, v kakršnem smo, stavil na stranko štirih ali petih odstotkov, ne glede na to, kako se imenuje. Mi od tega prerivanja - Nova Slovenija, SLS, KDS, ali še kaj zraven nimamo nič. Tako ne bomo veliko pomagali Sloveniji. Ta potencial je potrebno povezati in ga usmeriti k pravemu cilju, če hočemo Slovenijo spet postaviti na noge.

No, v bistvu ste to že nakazali. Kako torej iz sedanje vsesplošne krize v kateri se je znašla Slovenija?

Z jasnim in odločnim reformnim programom, s povezovanjem reformnih sil  in s pomladnim navdihom.

Meni dobrohotni in dobronamerni prijatelji pravijo »Lojze, pusti to, zdrži do pokoja v Bruslju, ker bo hudo.« Se strinjam, da bo hudo, ker je šlo v teh letih zaradi napačne politike zelo narobe. Takrat ko bo nastopila druga koalicija,  bomo plačali bistveno višjo ceno, kot če bi to naredili pred tremi leti, ali pa če bi to naredili celo danes. Nova koalicija bo moral iti v ukrepe, ki ne bodo popularni. Tako kot se je to zgodilo v Nemčiji, ali kje drugje. Mi moramo preprečiti, da gre Slovenija po grški poti. Tisti, ki bodo prevzeli odgovornost,  bodo morali zelo hitro nekaj narediti. Najprej je treba zaustaviti negativne gospodarske in javnofinančne trende in jih  preusmeriti v pozitivno smer. Tukaj bo potreben zelo jasen program, zelo močna koalicijska zavezanost reformnim ciljem. Poudarek bo moral biti tudi na tem, da se ob jasni odgovornosti za vladanje, za tisto,  kar je pomembno za vse nas, doseže, če je le mogoče, širše soglasje. Govorim o tem tudi zato, ker smo bili nekoč to sposobni narediti. Demos je znal delovati inkluzivno in smo se vendarle v času Demosa in tudi v času Drnovška zmenili za nekatere stvari, ki so bile za vse pomembne; recimo vstop v Evropsko zvezo in Nato. Skratka, mislim, da nas čaka izredno zahtevna doba. Spet gre za preživetje Slovenije v trdih pogojih.  Ključna stvar bo gospodarska prenova Slovenije na podlagi resnične socialno – tržne ekonomije vladavine prava. Sprostiti gospodarstvo in paziti na socialno dimenzijo. Človeka bo potrebno postaviti pred profit in poskrbeti  za trajne podlage za novo gospodarsko rast. Tega se preprosto ne bo dalo čez noč postaviti na noge. Čaka nas izredno trd mandat. Politiki nekaj časa ne bo nihče ploskal.