Dvajset let po uresničitvi  dolgo sanjanih sanj o lastni slovenski državi  sem najprej hvaležen, da pripadam generaciji, ki je ta nasmeh zgodine doživela in ga soustvarjala. Ob spominu na ta  epohalni dosežek čutim globoko hvaležnost  še posebej do tistih, ki so dali življenja za našo svobodo kot tudi do vseh, ki so doma ali po svetu kakorkoli pripravljali pot do nje.

Posebno hvaležnost  čutim do tistih, ki so zaupali politično večino strankam slovenske pomladi , s katero smo lahko projekt osamosvojitve  z Demosovo večino v takratni slovenski skupščini in z enotno Demosovo vlado operativno izvedli.

Prav tako izražam iskreno hvaležnost  našim zunanjim podpornikom  z nekdanjim predsednikom CDU in nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom na čelu, takratnemu avstrijskemu zunanjemu ministru in predsedniku Evropske demokratične zveze  dr. Aloisu Mocku, papežu Janezu Pavlu II., takratnemu predsedniku belgijske vlade in predsedniku Evropske ljudske stranke dr. Wilfriedu Martensu, predsedniku luksemburške vlade in nekdanjemu predsedniku Evropskega sveta Jacquesu Santerju, avstrijskemu podkanclerju dr. Erhardu Busku, takratnemu predsedniku Evropskega parlamenta Egonu Klepschu, evropskemu poslancu Ottu von Habsburgu in drugim evropskim poslankam in poslancem, bivši premierki Združenega kraljestva Margaret Thatcher, Allainu Lamassourju in Pierru Lequillerju, da sta prinesla v Slovenijo prvi dve zastavi Evropske zveze, takratnemu dunajskemu županu Helmutu Zilku,  prvim možem sosednjih pokrajin dr. Josephu Krainerju,  Alfredu Biasuttiju, Stephanu Zernattu in drugim,  ki so med prvimi pokazali razumevanje in podporo našim političnim ciljem.

Za nami je torej dvajset let.

Danes se zdi skoraj samoumevno, da smo uspeli. Skoraj mitično in idealizirano se govori  o enotnosti, ki je takrat  tudi v času med plebiscitom in proglasitvijo samostojnosti, takorekoč tik pred napadom na Slovenijo nismo čutili tako, kot se jo danes predstavlja. Govori se, da smo imeli srečo. Tudi srečo smo imeli, vendar sama sreča ni bila dovolj, potrebno je bilo veliko več. Potrebna je bila vizija, program, zaupanje in podpora, prevzem oblasti,  zakonodajna in izvršna operativnost, potreben je bil  tudi pogum.

25.6.91 -  na dan proglasitve države smo stali na Trgu republike sami z  našimi ljudmi,  brez  tujih državnikov in diplomatov, praznično solidarnost je pokazalo samo nekaj  prvih mož sosednjih pokrajin.  Igro je obrnilo šele  naše dejanje in zmaga v obrambni  vojni za Slovenijo.

Ob dosedanjih okroglih obletnicah osamosvojitve smo  že večkrat jasno, utemeljeno  in resnicoljubno povedali, da osamosvojitev Slovenije  v slovenski zgodovini  nima primere, da je to največji narodnopolitični dosežek slovenskega naroda.

Ob tem pa številni vse bolj delimo vtis, da stare politične sile sistematično relativizirajo  pomen osamosvojitve  in  zamegljujejo zgodovinski spomin s potiskanjem  tega dosežka v  polje političnih interesov, ki izhajajo iz duha   in pridobitev komunistične revolucije.  Današnja šolska mladina, rojena v svobodni in demokratični Sloveniji v šoli ne izve jasno zakaj je šlo leta 1990 in 1991, kaj in zakaj se je zgodilo.  Zameglitvi spomina na drugo svetovno vojno je sledila tudi zameglitev spomina na osamosvojitev.

Zakaj smo uspeli in kaj se je zgodilo?

Uspeli smo, ker:

- so posamezni in skupinski izrazi  volje po samostojni in demokratični slovenski državi prerasli v močno  politično organizirano gibanje

- smo razumeli zgodovinsko priložnost

- smo projekt osamosvojitve in demokratizacije opredelili kot ključno programsko točko strank slovenske pomladi

- je stara politika na pritisk novih demokratičnih sil pristala na  uvedbo pretežno demokratičnih volitev (Zbor združenega dela ni bil voljen demokratično)

- so se stranke slovenske pomladi povezale v predvolilno koalicijo DEMOS

- je DEMOS na prvih demokratičnih volitvah zmagal in prevzel oblast

- je začela vlada takoj  po izvolitvi z obrambnimi in drugimi pripravami na osamosvojitev

- sta bila  DEMOS kot temeljni politični nosilec  državotvorne  ideje  in opozicija sposobni skleniti politični sporazum o izvedbi plebiscita

- smo projekt osamosvojitve plebiscitarno podprli

- smo bili sposobni odbiti grožnje jugoslovanske,  Markovićeve vlade,  odkrito nasprotovanje in  omalovaževanje priprav na osamosvojitev s strani dela takratne opozicije  in široko stavko v sklepnem delu priprav na osamosvojitev

- smo bili pripravljeni ob napadu na komaj razglašeno lastno državo na njeno obrambo, v kateri so se z ramo ob rami borili slovenski vojaki in slovenski policisti v sodelovanju z neoboroženimi akterji ter široko ljudsko podporo

- smo bili tudi sicer pripravljeni na delovanje v vojnih pogojih

- smo v  vojni za Slovenijo premagali komunistično in centralistično Jugoslovansko ljudsko armado

- smo se pripravili na monetarno osamosvojitev

- smo izpolnili pogoje za mednarodno priznanje

- smo pridobili zunanje zaveznike.

Kaj se je zgodilo?

- postavili smo lastno, samostojno in demokratično državo

- prelomili smo z nedemokratičnim,  totalitarnim komunističnim režimom, katerega moč se je vzpostavila s prevaro, krajo in umori med drugo svetovno vojno in po njej

- ùase in za združeno Evropo smo podrli 600 km železne zavese – osvobodili smo večino slovenskega dela Evrope

- šele to dejanje je  prineslo Sloveniji resnično svobodo (Ustavno sodišče...)

- podprli smo neideloško, resnicoljubno in v spravo odprto raziskovanje preteklosti

- izpeljali smo številne demokratične reforme na gospodarskem, družbenem in drugih področjih

- politiko, vojsko in  policijo smo vrnili v službo skupnemu dobremu

- Sloveniji smo omogočili umestitev na politični zemljevid sveta in temeljno izhodišče za pot v Evropsko zvezo in NATO

- bodočim rodovom smo omogočili nove možnosti za ustvarjanje

- v težkih pogojih smo ustavili gospodarsko padanje, podprli prestrukturiranje v smeri zahodnih poslovnih in ekoloških standardov  in v dveh letih z novimi okvirnimi pogoji soustvarili podlage za novo gospodarsko rast

- v času Demosa smo imeli najnižjo javno porabo doslej.

To, kar smo delali takrat, smo delali v  dobro vseh. Vojna za Slovenijo je državljanke in državljane Slovenije poenotila. Po njej smo imeli svobodo za vse. Do nosilcev totalitarne oblasti nismo bili revanšistični.

Dvajset let po osamosvojitvi kliče po bilanci.

Pod generalno črto je v grobem gledano pozitiven rezultat. Ni nam uspel samo zgodovinski preboj v  samostojno državnost in demokracijo,  polnopravna članstva v EZ, OZN, NATO itd.  Doživeli smo leta neprekinjene  gospodarske rasti, poživljeno ustvarjalnost na številnih področjih. Bili smo vrsto let  najbolj  napredujoča  država kandidatka oziroma država članica. Nekaterim smo bili za zgled.  Napredovali smo na evropski rang lestvici.

Udarec krize pa je razkril,  da smo  ujetniki nedokončane tranzicije.  Na nakaterih področjih se je Slovenija samo taktično prilagodila  evropskim načelom in standardom.  Menedžerska privatizacija je eden od očitnejših pokazateljev, da pri nas še deluje Kardeljeva dogovorna ekonomija, katere ključni del so državna oziroma paradržavno  upravljana podjetja.  Ta privatizacija ni samo oslabila bank, je  razvojno zavrla  celo gospodarstvo.  Obsedenost z lastnino je pri nas nevarno zasenčila vrednoto  kakovostnega in odgovornega upravljanja.  Tekma za udeležbo v blagostanju se dogaja  veliko bolj s špekulativnim  prometom vrednostnih papirjev, kot z rastjo konkurenčnosti  naprednih proizvodenj.  Ob tem ne čudi, da naš šolski sistem s preštevilnimi univerzami proizvaja velike presežke razlagalcev  in urejevalcev sveta, malo pa tehničnih poklicev, ki bi zagotavljali  nove, kakovostne proizvode.

Vsaj tako pomembno kot gospodarsko stanje je stanje na področju pravne države.  Pravosodje je slabo učinkovito. Komaj kakšna zadeva najde epilog. Zaupanje ljudi pada.

V odnosu do preteklosti ostaja Slovenija neevropska. Pri nas doslej ni bila možna parlamentarna obsodba zločinov komunizma, niti spravno ravnanje v duhu priporočil Parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Mi nismo samo različni, mi smo še naprej razdeljeni. Bolj kot kakovost ideje ali kompetenca nekoga, deluje pri nas politični rodovnik. Nismo še povsem presegli kulture ideološkega izločanja in onemogočanja, ki povzroča krivične socialne razlike.

V zadnjih letih Slovenija  izgublja pozicije na  pomembnih rang lestvicah.  Strma rast zadolževanja brez pravih strateških ciljev  zadolžuje bodoče generacije. Večletna nesposobnost  za nujne reforme Slovenijo  potiska med reformno mlačne in neučinkovite države.  Politična borba je usmerjena v ohranjanje statusa quo, ne v spremembe, zato cena za spremembe raste, denarja pa zmanjkuje.

Prvih dvajset let pomeni še vedno premalo distance do tiste prelomne dobe in tisti, ki smo pri tem sodelovali imamo še posebne omejitve.

Vsekakor pa imamo priliko in odgovornost, da odgovorimo na vprašanje »ali smo se za to borili?«.

Moj  iskren odgovor je tak.

Za Slovenijo na tleh se nismo borili.

Zgleda, da smo se pred dvajsetimi leti na zunaj osamosvojili, da pa nam do notranje osvoboditve  še precej manjka.  Pomladne sile so vladale  komaj tretjino let  časa slovenske demokracije.  Zato so tudi same krive, ker so s samorazpustom  odprle vladanje  drugi politični opciji.

Demos je vedno pokal  po šivih,  ko je šlo za poskus  spreminjanja  z revolucionarnimi sredstvi pridobljene strukture moči. Težave so bile že z zakonoma o zadrugah in  o denacionalizaciji, ob zakonu o lastninjenju pa se je razšel.  Vladati je mogoče, samo dokler delujejo skupni imenovalci.

Mene načelno kot demokrata druga opcija ne moti, moti pa me politika, ki se očitno navdihuje v preživelih jugoslovanskih oziroma partijskih konceptih. To je politika, ki jo bolj zanima prerazdeljevanje sredstev kot pa ustvarjanje novega. Jugoslavija je funkcionirala, dokler se je hranila  s tujimi krediti in inflacijo. Ko so tuje milijarde pošle, ni pomagala ideologija, ne CK, ne reforme.

Dvajset let pozneje  je stvarno stanje v Sloveniji  v marsičem podobno razmeram ob prelomu z Jugoslavijo.  Slovenija se ustavlja. Razlika je v tem, da je bil takrat projekt rešitve jasen in široko podprt. Vedeli smo, da bo treba tvegati in tudi kaj žrtvovati. Odločili smo se in uspelo nam je.

Gotovo se nismo borili za to, da bi predsednik  Republike Slovenije odlikoval z visokim državnim odlikovanjem enega od najbolj simboličnih  in operativnih  nosilcev  starega režima. Tudi ne za to, da bi   z neosamosvojitvenimi barvami  delili  veteranske organizacije in jih instrumentalizirali za namene, ki nimajo nič z vrednotami osamosvojitve.

Tudi se nismo borili za to, da bi postala  osamosvojitev  pod geslom »stisnimo roko v pest«  dodatek praznovanju neke obletnice OF. Spet zavajanje in prisvajanje.

Danes  ne vidim odločnosti, pač pa veliko taktiziranja, nejasnosti, leporečja in bojev znotraj iste koalicije. K temu pa  težkih in  demagogiji naklonjenih časih na fin način širijo med ljudi propagando, da so vsi enaki.

Če bi bili vsi enaki, ne bi v letih od 1990 do 1992, niti kasneje, nič epohalnega dosegli. Ne predstavljam si, ali pač, kako bi bilo, če bi Slovenija ostala ena od jugoslovanskih republik, ki bi gledala, kako se krade iz državne blagajne ali kako se financira kakšna vojna, v kateri bi spet za tuje interese padali slovenski vojaki.

Naj sklenem. Delo za osvoboditev Slovenije bo treba nadaljevati. Boljšega navdiha za to, kot ga je dal duh osamosvajanja,  ne vidim. Ta duh pomeni nedvomno uvajanje evropskih vrednot in načel, ne samo na področju gospodarstva in sociale, ampak zajema tudi jasen in odklonilen odnos do vseh totalitarizmov. Mi se moramo osvoboditi ideološkega svinca preteklosti in konceptov, ki ne vodijo v rast in sožitje.

Prepričan sem, da je med nami dovolj potencialov, ki hočejo in tudi bodo ustvarili drugačno Slovenijo. Slovenijo, iz katere ne bodo odhajali mladi ljudje, intelektualci in podjetniki. Slovenijo, na katero bomo ponosni in bo krepila našo samozavest. Državo in družbo, v kateri bo človek v sredini in daleč nad profitom.

Vse najboljše, Slovenija in na mnoga leta!

Lojze Peterle