PISMO EVROPI

Alojz Peterle, November 2016

OSEBNO – IZ DIKTATURE V DRUŽBO SVOBODNIH NACIJ

Kot Slovenec sem eden tistih Evropejcev, ki je doživel nasmeh evropske zgo¬dovine. Vesel in ponosen sem, da sem sodeloval pri projektu demokratizacije in samostojnosti Slovenije ter na njeni poti v Evropsko zvezo kot v družbo svobodnih in demokratičnih nacij.

Ko je Slovenija leta 2004 polnopravno pristopila k Evropski zvezi, nisem videl nobenega posebnega problema zaradi vprašanja suverenosti. Naša mlada država se je prostovoljno odpovedala toliko suverenosti kot Francija, Nemčija, Velika Britanija, Italija, Luksemburg ali katerakoli večja ali manjša država, hkrati pa je prevzela soodgovornost za suverenost in razvoj celotne zveze.

Zgodovinske širitve Evropske zveze z nekdanjimi komunističnimi državami nisem doživel zgolj kot njihove priključitve demokratičnemu zahodu ali geostrateško motivirane odločitve v smislu “biti na pravi ali na boljši strani.“ Doživel sem jo predvsem kot voljo po soustvarjanju resnično združene Evrope.

Združena Evropa in močna Evropska zveza sta predpogoj za skupno evropsko prihodnost. Če bi imeli bolj združeno Evropo, bi bili bolj odporni na krize in na druge nove izzive.

Leta 1992 se je Evropska skupnost preimenovala v Evropsko zvezo. Vtis imam, da je zveza izgubila precej smisla za skupnost. Brez tega ne more imeti velike prihodnosti.

Odgovornosti za trenutno stanje Evropske zveze ne nosijo širitve ali zunanji izzivi s katerimi se soočamo. Pomembno se mi zdi poudariti, da EZ ni le odgovor na zunanje nevarnosti in izzive. V prvi vrsti mora biti negovana kot izraz notranje želje po kvaliteti sobivanja in sodelovanja, ki se ne želi vrniti k izključujočim nacionalizmom, sovraštvu, strahu ali politični policiji.

Le združena Evropa bo lahko oblikovala politiko in ekonomski razvoj v globalnem kontekstu. Prihodnja leta bo šlo za ohranjanje edinstvenega evropskega načina življenja v globalnem svetu.

 

NA KOCKI JE PREŽIVETJE EVROPSKEGA PROJEKTA

Preživetje evropskega projekta je na kocki. Mislim, da medtem, ko se z aktualnimi težavami soočamo na aktivističen način, premalo prepoznavamo resnost demografskih, kulturnih, ekonomskih, političnih in varnostnih izzivov.

Verjamem, da ima generacija, ki je doživela razdeljeno Evropo, moralno in politično dolžnost, da o svoji izkušnji ozavesti novo generacijo. Spomin je prav toliko nujen kot pogum.

 

IDENTITETA, DUŠA IN DEMOGRAFIJA

Čim več kriz doživljamo, tem bolj teče beseda tudi o identiteti, o vrednotah in o načelih.

Evropa je domovina številnih identitet. Mi smo tisti, ali potomci tistih, ki so doživeli grozo dvajsetega stoletja. Mi smo tudi tisti, ki smo soustvarjali novo Evropo.

Razvili smo spoštljivi odnos do različnosti, manj pa vemo, kaj hočemo – v skladu s svojo identiteto – biti.

Mir in koncept sožitja, ki temeljita na spoštovanju človekovega dostojanstva in skupnostni metodi, sta bistvena elementa evropske politične in kulturne identitete. Očitno je, da jo populizmi, radikalizmi in protievropski nacionalizmi ogrožajo.

Gre za vprašanje, ali bo Evropska zveza sodelovala pri oblikovanju globaliziranega sveta, ali pa se bo razdeljena zadovoljila z vlogo demografsko hirajočega opazovalca in priselitvenga servisa. Spomnimo se zgodbe propadanja Rima. Propadel in razdelil se je, ko je razpadlo njegovo vrednostno jedro, ko je šlo samo še za igro moči.

Če se neka entiteta odpoveduje veselju do življenja, zakaj bi si želela, da bi kdo prevzel njene vrednote in načela?

Verjamem, da bi se bolj kot s kulturnim bojem, morali ukvarjati s tem, kako negovati inspiracijo za skupno delo za Evropo. Vsi, ki so pripravljeni graditi skupno Evropo, bi morali biti dobrodošli. Evropo lahko skupaj gradimo le, če se v njej počutimo doma.

 

MIR IN VARNOST

Mir je vrednota, ki ni samoumevna in za vedno. Zanjo je treba delati neprestano in biti pripravljen na njeno obrambo.

Želim si Evropsko zvezo, ki bi delila prepričanje, da ostaja mir še vedno prvi izziv globaliziranega sveta. To bi moral biti prvi izvozni artikel Evropske zveze. Kar se je po drugi svetovni vojni zgodilo znotraj Evrope, bi se moralo danes z močno soodgovornostjo Evrope zgoditi v celem svetu.

Vrsto let smo praznovali padec Berlinskega zidu, potem pa smo na evropskih tleh doživeli nov zid v Ukrajini. S tem smo prišli v nov odnos z Rusijo. Z Rusijo imamo nepotrebno in tragično stanje. Da smo iz strateških partnerjev naenkrat postali nasprotniki in celo sovražniki, je politični in kulturni paradoks, poraz za obe strani.

Evropska zveza ni nastala samo kot odgovor na propadla totalitarizma – fašizem in nacizem. S pomočjo ZDA se je razvila kot protiutež in alternativa komunističnemu totalitarizmu oziroma sovjetskemu vplivu.

Širjenje Evropske zveze ali sodelovanje z njo ni grožnja za nikogar. Rusiji bi moralo biti v interesu, da njeno sosedstvo, če s svojo suvereno voljo tako želi, deli evropske vrednote miru, spoštovanja človekovih pravic, demokracije, pravne države in socialno-tržne ekonomije. Stabilno sosedstvo bi bilo največji garant varnosti Rusije. O drugih vidikih varnosti bi se bilo treba pogovoriti v odprtem dialogu.

Z začetkom pridružitvenih pogajanj smo se odprli evropski perspektivi Turčije. Ob tem pa k miru usmerjen razvoj strateških odnosov s Turčijo ne more zaobiti vrednot in načel, ki so nujna za trajni mir, vključno s konceptom moči.

Evropska zveza je razvila komplicirani model odločanja v okviru koncepta mehke moči. V našem sosedstvu pa se uveljavlja koncept despotske moči.

Kar se je zgodilo z modrostjo in odločnostjo kot odgovor na totalitarizem po drugi svetovni vojni, mora igrati veliko vlogo v globalnem okviru, kjer mora imeti Eu veliko in odgovorno vlogo. Revščina ne more biti izkoreninjena v vojnem stanju, mir pa ne more biti obvarovan le s sredstvi mehke moči.

Izkazalo se je, da Evropska zveza ni bila sposobna braniti svojih meja niti v nevojnih razmerah, proti golorokim beguncem. Kako bi torej v vojnih razmerah branila svoj teritorij oziroma teritorij držav članic?

Evropska zveza lahko postane sidro stabilnosti v vsebolj nevarnem svetu, a le če z razširjenimi zunanjimi in varnostnimi politikami delujemo proti terorizmu ter v soseščino prinesemo več miru in stabilnosti.

 

IZKORIŠČANJE POTENCIALA

Trdim, da Evropska zveza po zgodovinski širitvi še ni izkoristila svojega razvojnega potenciala, čeprav se je gospodarsko okrepila, solidarnostna sredstva pa so zmanjšala razvojne razlike.

Posebej mislim na mlade, ki jim je Evropska zveza odprla perspektive, kakršnih še ni bilo. Vendar ni dovolj odpirati perspektiv, krepiti je treba tudi zavest o evropskem projektu. Evropska zveza bi lahko iz volje po sodelovanju osemindvajsetih držav članic in s sproščanjem ustvarjalnega potenciala na različnih ravneh, še posebej v regijah, pridelala veliko več dodane vrednosti – najprej v veselje svojih državljanov.

V smislu znanja in talenta ima Evropa potencial, da postane unija inovacij. Tehnološko in digitalno vodstvo bi zagotovilo delovna mesta za prihodnost. Vsekakor ima Evropa potencial, da ustvari najboljše inovativno okolje, z manj ovirami za pretok znanstvenih odkritij v inovacije in da zagotovi enake priložnosti za inovacije v vseh evropskih regijah.

Očitno se dogaja Evropa več hitrosti. Vendar danes ni ključno vprašanje o tem, koliko hitrosti obstaja, ampak o tem, kaj lahko Evropo popelje naprej in v katero smer bo šel razvoj.

Vprašanje prihodnosti Evrope je najprej politično vprašanje, ki ne zahteva nove pogodbe, ampak močno voljo po skupni prihodnosti, pa naj gre za zunanjo politiko, za boj proti terorizmu, za energijo, za okoljske cilje ali za kaj drugega.

 

EVROPSKI DRŽAVLJANI IN SKUPNE INSTITUCIJE

Očetje Evropske zveze so njen začetek zaznamovali s svojim vizionarstvom in z odločnostjo. Danes karizmatični voditelji niso dovolj. Projekt združene Evrope se lahko nadaljuje samo z enotnostjo političnih voditeljev in s podporo evropskih državljanov.

Glede širine kroga smo pred generacijskim izzivom. Živi samo še nekaj ljudi, ki so preživeli grozo koncentracijskih taborišč in različnih front. Vse več je generacij, ki so se rodile v miru, v svobodi, v demokraciji in v razširjeni Evropski zvezi. Tisti, ki smo doživeli razdeljeno Evropo, smo dolžni skrbeti za zgodovinski spomin, da bodo mladi rodovi vedeli, kaj smo premagali in kaj branimo.

Po štirinajstih letih izkušenj znotraj Evropske zveze trdim, da evropski državljani od nje pričakujejo vse več. Ti lahko marsičesa tudi ne razumejo, natančno pa vedo, kdaj in kje Evropska zveza deluje ter kdaj oz. kje pa ne. Posebno so občutljivi za varnost, za mir in za neenakost. Ne marajo prevelikih razlik in imajo prav. Zavedajo se, da je vse več izzivov, na katere nobena država članica ne more sama uspešno odgovarjati. Evropska zveza si ne sme privoščiti prevelike razlike med pričakovanji državljanov in vizijami njenih voditeljev.

Soočamo se z demokratičnim deficitom, s katerim se bomo morali soočiti. Doseči bi morali višjo raven sodelovanja in delitve odgovornosti med evropskimi zakonodajnimi telesi in nacionalnimi parlamenti, kar bi omogočilo enostavnejši prenos zakonodaje v nacionalno in zgodnje zaznavanje in reševanje politično občutljivih vidikov.

Drugi podcenjeni skupni izziv, ki bi le sektorsko vprašanje, ki me skrbi in vse bolj bremeni vse države članice, je zdravje. Zdravstveni indikatorji se na splošno slabšajo, še posebno ko gre za naraščajočega raka, diabetes in druge kronične bolezni.

V stanju našega zdravja se sintetično odraža vse, kar smo v preteklosti delali narobe, tako na osebni kot tudi na kolektivni ravni. Več Evrope ne bomo zgradili z manj zdravja. Spremeniti zdravstvene trende pa pomeni spremeniti paradigmo.

Potrebujemo več odgovornosti v procesu odločanja, da ustvarimo zaupni odnos med državljani in institucijami. Evropi se ni treba skrivati pred voljo državljanov. Nasprotno, mora se bolj povezati z državljani in razviti proces odločanja, ki bo tako bolj transparenten kot bolj učinkovit. EZ mora postati bolj demokratična.

 

POLITIČNA SLIKA IN PRIORITETE

Katastrofične napovedi o razpadu se niso izpolnile – ne glede evra, ne glede Grčije, ne glede begunske krize. A danes je jasno, da je možno tudi to.

Čas krize in neenotnosti nam je jasno pokazal, da ne moremo napredovati z raz¬ličnim razumevanjem spoštovanja človekovega dostojanstva, standardov pravne države, načel tržne ekonomije. Pokazale so se tudi meje skupnega življenja z različnimi fiskalnimi kulturami.

Ne potrebujemo novih kriz, katastrof, najmanj pa razpada zveze, da bi še en-krat prišli do spoznanja, kako zelo jo potrebujemo.

Evropska zveza je desetletja gospodarsko in politično napredovala. Na krize ni bila pripravljena. Počasni ali neučinkoviti odgovori niso okrepili zaupanja evropskih državljanov v skupne institucije. Kako močna je neka zveza, se pokaže ravno v časih krize.

Bistveno se mi zdi, da je Listina temeljnih pravic njen sestavni in pravno zavezujoči del. Njen prvi člen, ki govori o nedotakljivosti človekovega dostojanstva, je zame jedro evropske zgodbe in izhodišče, za katerega so se očetje Evropske zveze dogovorili, preden je bila podpisana pogodba o skupnosti jekla in premoga. K temu izhodišču bi se morali vedno znova vračati, ga aktualizirati in si ne privoščiti prevelikih razlik v njegovi interpretaciji. Čim bolj bomo enotni v razumevanju človekovega dostojanstva, tem trdnejša bo naša zveza. To je tudi najboljše izhodišče za več socialne Evrope.

Druga ključna ideja očetov je bila skupnostna metoda – delati stvari skupaj. Delati skupaj pomeni misliti na drugega. Tudi to izhodišče je potrebno aktualizirati. Zveza bo obstala in napredovala, če se bomo dogovorili, kaj in kako bomo delali skupaj. Lahko imamo več ali manj Evrope, vendar ničesar ne smemo postaviti na silo. Bolj kot več ali manj, je pomembno, da dogovorjeno deluje.

Tisti, ki hočejo več, pa morajo imeti za to možnost. Tudi to omogoča sedanja pogodba. Ni dovolj misliti samo na trenutne probleme, potrebna je dolgoročna vizija za celoto in posebej za evrsko območje. Skupna valuta ne more biti močna in denarna politika ne učinkovita, če je ne podpirajo druge skupne politike.

V situaciji hitro spreminjajoče se politične slike v Evropski zvezi, ki prinaša slabljenje zvezo-tvornih strank, bo Evropski parlament v naslednjih nekaj letih ključna institucija, ki bo skrbela za kontinuiteto proevropskega duha. Želim si, da bi postala prav ta, demokratično najbolj reprezentativna skupna institucija inkubator idej in rešitev ter prostor dialoga za novo Evropo. Nove in nove spremembe na političnem obzorju držav članic in naraščajoče centrifugalne sile bi morale povečati potencial Evropskega parlamenta, da se izrazi kot relevantna, stabilna politična struktura.

To sem zapisal, ker sem doživel staro Evropo in ker ne želim njenega povratka. Želim si Evrope z veseljem do življenja in s solidarnostnim smislom za skupno.