Lojze Peterle
Včerajšnji referendum o neodvisnosti Katalonije se je zgodil v Evropi, bolj natančno v Evropski zvezi. Odprl je več vprašanj, ki zahtevajo odgovor. Trdi nastop nacionalne garde je to potrebo samo še okrepil. Kot sem poudaril že včeraj – nasilje ni odgovor!
Za kaj pravzaprav gre?
Na eni strani imamo Katalonce z jasno narodno identiteto, ki kljub unitarni ustavi in zgodovini že dolgo hočejo neodvisnost na podlagi pravice do samoodločbe. Imajo pa precej avtonomije in visok delež prebivalcev, ki se prištevajo k Špancem.
Na drugi strani imamo špansko vlado, ki temu nasprotuje in se pri tem sklicuje na ustavo in zgodovino.
Na tretji strani pa imamo Evropo/EZ, ki je bila doslej tiho, ker sama Španija ni želela zunanjih vplivov, hkrati pa bi tudi sama zelo težko dosegla enotno in enoznačno stališče – spomnimo se časov osamosvajanja Slovenije, Hrvaške in nazadnje Kosova, ki ga nekaj držav EZ, vključno s Španijo, še ni priznalo.
Torej imamo opraviti z eminentnim političnim vprašanjem, ki se ga ne da rešiti zgolj s sklicevanjem na ustavo in zgodovino ter z močjo večine. Tu je politična volja katalonskega naroda. Spomnimo se na slovenske debate o legalnosti in legitimnosti.
Katalonijo tudi v teh dneh primerjajo s Slovenijo. Veliko je podobnosti, zlasti v volji po neodvisnosti.
So pa tudi pomembne razlike. Slovenci smo imeli po takratni jugoslovanski ustavi pravico do samoodločbe in odcepitve – pa JLA ob napadu na Slovenijo ni prav nič zanimala naša ustavna pravica. Kataloncem španska ustava tega ne zagotavlja in daje vladi podlago za zakonit odziv. Mi smo se želeli rešiti države z nedemokratičnim režimom, Katalonci živijo v demokratični Španji, seveda s slabim spominom na frankizem. Mi smo se z referendumom, ki ga je zaznamovala visoka volilna udeležba, veliko večino odločili za neodvisnost. V Kataloniji pa je včeraj na volišča prišla manj kot polovica volilnih upravičencev. Pri nas se je referendum torej zgodil v okoliščinah okrog devetdeset odstotnega deleža slovenskega prebivalstva, v Kataloniji je razmerje blizu 1:1.
Kako je na rezultat katalonskega referenduma vplival surov pristop nacionalne garde, bo sicer še zagotovo predmet debate. So pa vse naštete razlike podlaga za politizacijo.
Je pa še ena podobnost – ne Slovenija, ne Katalonija se s centralno oblastjo nista mogli dogovoriti za izvedbo neodvisnost na miren način.
Katalonci in vsi drugi v Španiji se morajo pred nadaljevanjem soočiti z alternativami. V bistvu sta samo dve – omogočiti Kataloncem uresničitev pravice do samoodločbe ali vztrajati na legalističnem stališču s trajnim konfliktnim potencialom.
Ker se to dogaja v EZ in so bile izrečene tudi grožnje glede ne/statusa samostojne Katalonije v EZ, je odziv EZ nujen. Ne čudi me, da je prišlo do poziva k evropski mediaciji iz Belgije, države z napeto flamsko-valonsko zgodbo, ki pa ni doslej nikoli zašla v smer nasilja.
Preden pa se EZ loti praktičnega reševanja problema, bi morala zavzeti nekaj načelnih stališč, najprej glede pravice do samoodločbe. Katalonci niso edini izziv. V zraku je referendum na Škotskem. Katalonsko/španski/evropski problem lahko reši samo odgovoren političen dialog. Spoštovanje dostojanstva vsakega velja tudi za narode.