S simpozija ob 25-letnici SKD … Včeraj smo bili malo mlajši. Imeli smo dobre oči in smo videli, da po starem ne gre. Imeli smo dovolj močna srca, da smo se odločili za dejanje. Ustanovili smo stranko SKD. K političnemu delu smo povabili kristjane in vse tiste, ki želijo politično delati za skupno dobro iz demokrščanskih vrednot in načel.
Z veliko vnemo in zelo malo denarja smo se po skoraj polstoletni vsiljeni politični obrobnosti kristjanov lotili programskega in organizacijskega dela. Zaživeli smo za demokratično in samostojno Slovenijo. In Slovenija je zaživela z nami, saj je SKD leto kasneje dosegla znotraj Demosa zmagovit rezultat. Tako smo zagotovili svoj delež k demokratičnemu prevzemu oblasti, ki je bil nujen za uresničitev dolgih sanj o samostojni slovenski državi. Dejavno in odgovorno smo doživeli najbolj gost, najbolj dinamičen, najuspešnejši in najbolj povezovalen del slovenske politične zgodovine. Sloveniji smo kot suverenemu subjektu zagotovili novo možnost uresničevanja.
Trdim, da smo takrat dokazali, da lahko politika dela za skupno dobro. Zato so ji ljudje tisti čas tudi zaupali. Priprave na osamosvojitev, proglasitev države, zmaga v vojni za Slovenijo, mednarodno priznanje, uvedba lastne valute, demokratične reforme, prehod v gospodarsko rast, umestitev na politični zemljevid sveta – vse to je danes gledano Slovenija včeraj. Tega dela “Slovenije včeraj” sem vesel.
Zgodilo se marsikaj, kar ne vzbuja ne veselja, ne zaupanja. Za vse ključne probleme Slovenije je kriva tista politika, ki ne postavlja na prvo mesto smisla in dela za skupno. Taka je nedržavotvorna in družbeno škodljiva, vodi v medsebojno izčrpavanje in polarizacijo ter izgubo sposobnosti reformiranja – v državljanu pa vzbuja jezo, strah, nezaupanje in nemoč.
Danes
Danes živimo v državi, kakršne si nismo želeli, za kakršno se nismo borili in kakršne nismo zapustili, ko so vrgli Demosovo vlado. Slovenija – nekdanji zgled države v tranziciji – posega zadnjih šest let po visokih mestih negativnih kazalcev gospodarskega in političnega življenja, med katerimi sramotno štrli korupcija.
Eden od razočaranih mi je pred nedavnim dejal: “Ne vidim več logike.” Tam, kjer ni več logike, tudi ni veliko morale, niti jasnosti in gotovosti. Megla. Kjer pa ni gotovosti, je prostor za nezaupanje in strah. Vse to je najboljši teren za roparje in demagoge. In za napačne stave.
Danes v vzhodnem in južnem sosedstvu Evrope gori in grozi. Požar se širi v Evropo samo. Politični interesi so posegli spet po nasilju. Praznovali smo podrtje berlinskega zidu, zahodno od Urala, kjer je meja Evrope, pa se dogaja nov zid, kjer orožje ni potihnilo in kjer ne vemo, kaj bo.
Jutri
Jutri bo, če ga bomo hoteli. Če ne, bomo podaljševali preteklost. Že zdavnaj bi morali reči kaj več kot – “samo, da ne bo slabše”, kar slišimo pred vsakimi volitvami. Če hočemo naprej, se moramo odločiti za nekaj ne-jev in za nekaj da-jev. Vse to je povezano z vrednotami. Najprej je nujen NE laži in kraji.
Ne zanima nas Slovenija revolucionarnih in drugih mitov, ki ne temeljijo na resnici in nas delijo; politično motivirane ideološke polarizacije, zmerjanja in spotikanja, pohlepni egi in lobiji, neodgovorno ravnanje s skupno lastnino in nasedli projekti. To je tisto, čemur je treba reči ne! Ne zanima nas igra dogovorne ekonomije pod masko evropskih načel, ki osvaja prva mesta v korupciji, našo konkurenčno sposobnost znižuje, mladino in podjetnike pa sili v izseljevanje. Ne zanima nas oblast, ki ji pogled ne nese dlje od stola, na katerem sedi, ki že leta taktizira in „dribla“, namesto, da bi dajala gole.
Pred petindvajsetimi leti smo imeli dobro moštvo in jasne cilje. Zabijali gol za golom. Igrali smo za Slovenijo. Kot kaže, je zdaj nekdo odnesel gole, trener je na bolniški, vsi bi radi igrali v obrambi, sodnik pa je izgubil piščalko.
Slovenija potrebuje politično ekipo, ki bo govorila jasno, stvarno in odgovorno ter bo izvedla spremembe, upoštevajoč spremenjene okoliščine. Krščanski demokrati smo dolžni podpreti politični razvoj v tej smeri. Človeka z vsem njegovim dostojanstvom lahko postavimo v sredino, če bo država stala na njegovi strani. Državljan mora čutiti državo kot svojo zaveznico, samo tako jo lahko doživlja kot vrednoto. Če pa mu kdaj več jemlje, mora imeti zagotovilo, da je to nujna in koristna investicija v boljšo prihodnost.
Po Evropi vidimo, kdo, kaj in kako deluje. Trdim, da so krščanski demokrati – ne samo v Nemčiji, na Poljskem, Finskem, Švedskem, Latviji ali Španiji pokazali v težkih kriznih razmerah sposobnost reformiranja. Upoštevali so novo stvarnost. Sledili so vrednotam, načelom in pravilom, ki jih ne more zamajati nacionalna, socialna ali kakšna druga demagogija. Zato je nova grška vlada v Bruslju doživela nekaj stop znakov.
Gre za izredno zanimiv proces, katerega končni rezultat skrbi, zlasti glede na to, kar smo iz Grčije slišali te dni: „Če ne boste dali, bomo odprli meje, pa boste doživljali, kar doživljajo drugod po svetu.“ To je govorica, ki je v Evropski zvezi doslej nismo poznali.
Pred 25 leti smo imeli drugačen zunanjepolitični kontekst. Imeli smo Evropo, ki se je veselila združitve in podrtja Berlinskega zidu, doživeli smo nek čas upanja, ki se je potem izpolnilo z zgodovinsko širitvijo, doživeli smo pozitivno ozračje. Danes se okoli nas krepi nasilje in sile, s katerimi se ne da pogovarjati, ker pogovor odklanjajo in živijo z drugimi vrednotami. Vsi ki smo v EZ bi se morali zavedati, da ne moremo živeti z različnimi razumevanji pravne države, socialno tržne ekonomije in skupno dogovorjenih pravil.
Ko me je Alain Lamassoure vprašal, kako se počutim v EZ, sem rekel, da približno tako kot nekoč v Jugoslaviji. Kajti tam smo že doživeli, da je del države živel drugače. Dva dela iste države sta različno pojmovala tudi solidarnost. Ene zanima samo „redistributivna solidarnost“, kar pomeni „dajte“. Krščanski demokrati želimo pomagati k pogojem za rast, naš koncept solidarnosti je drugačen.
V Sloveniji se na srečo statistično pojavlja gospodarska rast. Predvsem po zaslugi rastočih trgov uspešnejših držav, s katerimi trgujemo. Ta rast ne odraža tistega, kar bi morali storiti sami. Zaradi te rasti ni potreba po reformah nič manjša. Ta rast naj ne bo uspavalni prašek, kar postaja, ampak vzpodbuda, da se zgodijo ključne reforme. S tako dolgim obdobjem brez reform, bomo počasi prevzeli vodstvo v nepripravljenosti za reforme. Ne želim si, da bi se še bolj približali grškim razmeram, ki smo jim že blizu. Želel bi, da bi oblast živela z resnico o naših razmerah in z obljubami, ki so bile glede reform dane že s strani več vlad.
Rast je vzpodbuda, ponuja boljše okoliščine, tudi psihološko pomeni napredek. Pa naj dodam še eno vzpodbudo. Iz razmer leta 90′ vemo, da je mogoče uspeti tudi z malo denarja, če ti ni vseeno, če imaš voljo, korajžo in delovno vnemo. Želim si ozračja, ki bi postavilo v ospredje ključne teme in pripeljalo do tega, da bi končno naredili kar je treba. Se pa tisto, kar je treba narediti, ne da narediti tako hitro, kot smo to storili v letih 90′-92′.