fbpx
Back to Top

Streljanje na božični tržnici v Strasbourgu

Posted on

Torek, 11.12.18

Po dolgem sestanku politične skupine se z Bogovičem malo po osmi odpraviva na večerjo s slovenskimi novinarji v center. Ob odhodu izveva, da je bilo malo prej tam streljanje. Prosiva šoferja, da ustavi, da dobiva informacije. Ena od informacij se pokaže na šoferjevem GPS. Blokada centra. Ko izvem, da je bilo streljanje 180 m stran od predvidene restavracije, me še vedno mika, da greva tja. Ko dobi šofer še telefonsko informacijo o blokadi centra, se večerji odpoveva in ga prosiva, da naju odpelje do najinih stanovanj. Vmes pokličem enega od novinarjev in ga informiram.
Jaz se kljub izrednemu stanju v centru odpravim v bližnjo gostilno na tarte flambé, alzaško specialiteto.
Malo pred deveto se pojavi v lokalu prestrašena mladenka, ki pove, da so evakuirali njen avtobus in ne ve kako domov. Potem pokliče mamo.
20.44 – Pavli in Manja sporočita, da so blokirani v parlamentu. Branke ne dobim na telefon, po Viberju pa sporočim zadevo ožjemu krogu NSI. S pozornostjo se javi Jože.
Tarte flambé je zelo okusna. Vse pripravimo doma, pove pravi Alzačan.
Malo pred deseto se odpravim do mojega začasnega stanovanja. Pred blokom sta dve ponudnici ljubezni. Vprašam ju, če vesta za streljanje. Vesta. Svetujem, da bi bilo bolje iti domov. Odgovor je: “Da?!”
S. mi sporoča, da je eden mrtev, šest ranjenih, na delu pa 2500 vojakov in policistov, center in ustanove blokirane, vsi Slovenci ok. Kot mož civilne zaščite mi pošilja nekaj dobrih strokovnih nasvetov za preostanek noči. Hvala S. za solidarnost.
Potem pokličem še francoskega kolega D. Pove, da je več mrtvih, da je storilec na begu in da je napovedan še en teroristični napad.
22.40 – zaskrbljeni Michel. Eden od storilcev naj bi se zatekel v Neudorf. Potem ni čudno, da helikopter tako blizu leta.
Ožbej in N. želita srečo.
Razmišljam o predpostavkah. Ko sem sam korakal proti svojemu stanovanju, sem nekako menil, da se mi tu, stran od centra ne more kaj posebnega zgoditi, da nisem tarča. Ko sem zvedel, da je storilec doma v bližini in poslušal preletavanje helikopterja, se mi moja predpostavka ni zdela več tako zanesljiva. Gotovosti ni. Lahko se zgodi komurkoli in kjerkoli.
00.06 – Srečno noč želi Branka. Vesela, da sem na varnem.
00.40 – Pauli sporoča, da bodo sodelavci spali v parlamentu.

Sreda, 12.12.
Ponoči so opustili varovanje EP. Šofer pride ob napovedani uri. Pove, da je storilec še na begu in da ima zajeten kriminalni dosje v Nemčiji in v Franciji. Upam, da bodo tisti, ki so včeraj skupaj s Fajonovo trdili, da ni prav nobene povezave med migracijami in terorizmom, po včerajšnjem streljanju na božični tržnici vendar še enkrat premislili svoje neosnovane trditve. Včeraj se ni zgodilo prvič. Lani se je na božični tržnici v Berlinu.
Pred osmo najdem svojo štiriglavo ekipo v uradu v sorazmerno dobrem razpoloženju. To pot je kavč prav prišel, sicer ga ne smemo uporabljati za spanje.
Ob osmih se letos zadnjič dobimo na ekumenskem molilnem zajtrku. Vodi ga britanska laburistka iz Škotske, C. Stihler. Mimogrede – zaradi grožnje z brexitom si je že poiskala novo službo. Nastopi jo februarja. Slovaškega kolega, ki bi moral pripraviti uvodno razmišljanje ob bibličnem tekstu, zaradi včerajšnjega nesrečnega dogajanja ni. Parlament je lahko zapustil šele po tretji uri. Zato si pomagamo z Iz 40:31.
Ena od kolegic je bila včeraj čisto blizu in je videla dva človeka na tleh, vendar ni vedela, za kaj gre. Drugi je množico footgrafiral in tudi ni vedel za vzrok.
Pogovarjamo se, kako taki dogodki v trenutku bistveno spremenijo razmere, poglede, občutljivosti in prioritete.

 

 

 

Ponedeljkove evrospke bliskavice ta teden

Posted on

V Hamburgu se je zgodil demokratičen, miren in kulturen prenos taktirke CDU od Merklove na Kramp-Karrenbauerjevo. Videli bomo, ali bo to dovolj za spremembo trenda popularnosti CDU. Če ne, utegne biti na žrtveniku kmalu tudi kanclerstvo.

Belgijski predsednik vlade Michel je zaenkrat preživel. Rumeni jopiči v Bruslju ostajajo izziv. Nekaj vode iz topov je zadelo tudi mojega, ne ravno rumenega stažista.

V EP bomo glasovali o dveh pomembnih sporazumih med EZ in Japonsko – o gospodarskem in strateškem partnerstvu. Prvi vsebuje tudi prostotrgovinski sporazum, drugi določa petdeset področij strateškega sodelovanja, prvič tudi zdravje. Oboje naj bi močno okrepilo trgovino in sploh partnerske odnose. Zanimivo, da ta dva sporazuma nista naletela na kampanjo, kot jo je CETA.

Britanski parlament sicer ne bo glasoval jutri, saj je bil predlog za to umaknjen. V vsakem primeru je bilo pričakovano, da dogovor ne bi dobil podpore. Vseeno pa se lahko nadejamo razgibane parlamentarne debate. Upanje nasprotnikov brexita se krepi, tudi moje. Danes so ga okrepili tudi sodniki Evropskega sodišča, ki so se jasno izrekli o brexitu. Velika Britanija lahko odločitev spremeni. Vsekakor bo na to temo zanimivo tudi v Evropskem parlamentu.

Ta teden se bomo spominjali 70 letnice Splošne deklaracije o človekovih pravicah.

Macronova mora z rumenimi suknjiči se nadaljuje. Pravijo, da gre zgolj za ljudski protest brez voditeljev. Če jih ni spredaj, so gotovo zadaj in ne nujno vsi iz Francije. Pravijo, da se vidimo zopet v soboto. Doslej so iztržili že pet milijard proračunskega povišanja.

Annegret Kramp-Karrenbauer ne bo vodila CDU kot “mala Angelca”

Posted on

 

Tako napetega kongresa CDU že dolgo ni doživela.
Delegati so pozorno in hvaležno pozdravili vsebinsko standarden in hkrati poslovilni nastop Merklove po osemnajstih letih njene vladavine CDU.

Kramp-Karrenbauerjeva, Merz in Spahn so bili vsi dobri kandidati. Prva je zaigrala bolj na socialne in srčne note, Merz je bil močnejši v konceptih in jasen glede Evrope ter nemške odgovornosti zanjo, Spahn je energetiziral z jasno in mladostno govorico. Tekma je bila demokratična in kulturna, brez udarcev pod pas.

Zmagovalka je imela kot aktualna generalna sekretarka nekaj terenske prednosti pred Merzom, ki mu je Merklova pred desetimi leti pomagala zapustiti politiko. Imela je tudi podporo Merklove, Merz pa Schäublejevo. Dodajmo, da je protestantka predala krmilo katoličanki.

Nova predsednica je povedala, da ne misli igrati “male Angelce”. Njeni pozivi k enotnosti stranke so utemeljeni tudi v majhni razliki v glasovih. Proti Merzu je dobila samo 25 glasov več od skupno 999-ih. Na okroglo to pomeni, da polovica CDU pričakuje spremembo kursa. Mislim, da bo po nekaj porazih CDU na deželnih volitvah Merzev “Sem na razpolago.” naklonjeno dobrodošel. CDU mora res stopiti skupaj, če hoče obrniti trende. Konzervativno-socialni profil nove predsednice navaja na zaključek, da ne kaže računati na čisto kontinuiteto politike Merklove.

Velja pa vendar omeniti, da vstopa Nemčija v model političnega dvovladja, na katerega ni navajena. Dolga leta, petdeset od zadnjih sedemdeset, je bil prvi človek CDU hkrati tudi kancler. Ne mislim, da bi se lahko zgodil dvojec brez krmarja, tudi ne verjamem v apriorno žensko politično sożitje – vem pa, da je v tak model nujno vgrajene nekaj napetosti, predvsem zaradi odgovornosti za volilne rezultate, najprej evropskih in potem vseh drugih volitev v Nemčiji. Kljub močnim kongresnim aplavzom stari in novi predsednici ne pozabimo, da je prišlo do menjave sredi mandata zaradi dejstva, da je šla CDU navzdol. Nadaljnja usoda Merklove in novega dvojčka bo odvisna od odgovora na to vprašanje. Realpolitik.

Kar pa se Evrope tiče, bi bilo dobro, če bi se CDU spominjala besed, ki jih je o odgovornosti Nemčije povedal Merz.

CDU EPP – European People’s Party #CDUVorsitz

Anekdota o trku sv. Miklavža in Dedka Mraza

Posted on

Na Urbanističnem inštitutu so me leta 1983 prizadevne sindikalistke kot dolgobradega sodelavca prosile, naj odigram Dedka Mraza. Imel sem sicer že nekaj miklavževskih izkušenj, pa vendar sem jih vprašal, kaj naj v tej vlogi počnem. Vprašaj otroke, če so kaj pridni in kaj si želijo, so mi dejale. Potem sem s polnim košem daril vprašal prvega otroka, kaj si želi od Dedka Mraza. “Jaz nič, meni je že Miklavž vse prinesel.” Takoj mi je bilo jasno, da je to konec moje tovrstne karirere. Mladi mož je bil vnuk Edvarda Kocbeka. Darila sem razdelil, v zraku pa je ostalo vprašanje. Zadeva je dišala po vnaprej dogovorjeni provokaciji. Res me niso več nagovorili za vlogo Dedka Mraza. #miklavž

Špicenkandidat Weber!

Posted on

 

Manfred Weber, krščanski demokrat iz Bavarske in vodja politične skupine Evropske ljudske stranke, je na njenem kongresu v Helsinkih pred nekaj dnevi zmagal (80:20) v demokratični tekmi z Alexandrom Stubbom, bivšim predsednikom finske vlade. Weber se je predstavil kot krščanski demokrat, Stubb kot človek desne sredine z močnim liberalnim poudarkom.

Weber in z njim ELS vstopata v zahtevno tekmo z nepredvidljivim izidom. Lizbonska pogodba določa, da se predsednika Evropske komisije (EK) izvoli v skladu z rezultati evropskih volitev, kar pa ne pomeni, da relativni zmagovalec postane nujno predsednik EK. V primeru Junckerja je to delovalo, ker je bila mogoča podporna koalicija, čeprav sam na evropskih volitvah ni kandidiral.

Javno mnenje pol leta pred volitvami napoveduje sicer relativno zmago ELS, širša politična slika pa Webru in drugim špicenkandidatom sivi lase. V Franciji je Le Penova ta čas bolj popularna kot Macron, ki nasprotuje konceptu špicenkandidata in še ni jasno predstavil volilne strategije. Na nedavnih volitvah na Bavarskem, v Hessnu, v Luksemburgu in v Belgiji so se sile političnega centra slabo odrezale, še posebej socialisti, so pa močno napredovali zeleni. Slika v Italiji je jasna.

Evroskeptiki, populisti in nacionalisti se bodo v Evropskem parlamentu (EP) okrepili. Če bi v Svetu prevladala linija proti špicenkandidatu, v Evropskem parlamentu pa bi se močno okrepila nacionalistična skupina, bi se lahko močno zapletlo odločanje o predsedniku EK. Pričakujem, da bo EP z večino proevropskih poslank in poslancev vztrajal na špicenkandidatu, zato menim, da bi Svet tvegal neizvolitev svojega kandidata, ki se ne bi dokazal na evropskih volitvah.

Ob tem je treba upoštevati, da bodo v igri tudi druge ključne pozicije – predsednik Sveta, visoki predstavnik/podpredsednik EK za zunanjo politiko, prvi človek Evropske centralne banke.

Seveda ne gre samo za vprašanje, kdo bo novi predsednik EK, ampak kakšen bo njegov program in kaj bo v političnih okoliščinah po maju 2019 mogoče uresničiti. Večje zaupanje ljudi lahko pridobi samo delujoča, učinkovita EZ.

Če bodo šefi vlad in držav doživljali Bruselj še naprej kot bojno polje, ne pa kot gradbišče skupnega dobrega, in se kot soodgovorni za “Bruselj” iz njega vračali z zmagovitimi izjavami, v EZ ne bo več zaupanja. Odkar so nacionalne države članice EZ, so tudi evropske države. Najbolj smiselno bi bilo, da bi se države članice krepile zato, ker so članice Zveze, ki dela nekatere zadeve skupaj. Vse več je zadev, ki se jih lahko uspešno lotimo samo, če sodelujemo. Poudarjanje nacionalnega brez evropskega, skupnega, vodi v staro Evropo.

Vesel sem, da hoče biti Manfred Weber integrator v tej smeri. Ni dovolj koordinirati, treba se je dogovoriti za smer in za skupne imenovalce. Treba se je tudi bolje poznati. Za nas ni slabo, da ima Weber dober občutek za Srednjo Evropo in da želi tudi poslušati.

#EPP #ELS #Up2EU #EPPHelsinki

 

Zakaj nismo druga Švica?

Posted on

 

Moj zapis o Orbanu so nekateri izkoristili za še en val kampanje na temo “druge Švice”. Tistim, ki to ponavljajo že leta, moj ponovni odgovor verjetno ne bo pomenil veliko, ker jih ne zanima resnica, ampak politična diskvalifikacija.

Naj se najprej spomnim Ivana Omana, ki je rekel tole: “Mi bi imeli Švico, če bi delali kot Švicarji.” S tem ni mislil na švicanje – Slovenci smo poznani kot pridni delavci, tudi v Švici – ampak na vrednote, načela, pravno državo in kulturo švicarske demokracije. Švica pozna visoko kakovost medsebojnosti, s sožitjem, v katerem različnost ne moti ali deli, ampak bogati. Uspešnost je nagrajena, nezakonito ravnanje kaznovano. Navajeni smo reči – v Švici je red. Če Švicar prijavi gradnjo hiše z enim nadstropjem, ne bo na črno dozidal še enega. Poglejmo urejenost njihovih mest in podeželja. Red imajo, ker spoštujejo drug drugega in se držijo pravil.

Napadalci me seveda navajajo narobe, zavajajoče, da bi bolj prijelo. Jaz nisem nikoli rekel, da bo Slovenija druga Švica, sem pa rekel, da “bi lahko bila.” Še vedno tako mislim, samo danes, žal, pogojev za to ne vidim.

Naj malce moraliziram. Bil sem predsednik vlade dve leti. Naj bi Švico zagotovil v dveh letih?! Vprašajte za Švico tiste, ki so nedemokratično vodili Slovenijo desetletja. Vprašajte o denarju tiste, ki so takrat in še posebej tik pred demokratizacijo ter osamosvojitvijo nosili denar v švicarske banke in davčne oaze po različnih lepih otokih (pa tudi še kasneje). Lahko bi se spomnili tudi posebne ekonomije za izbrance v zaprtem območju Kočevska Reka, ki je poslovala po svojih zakonih.

Čas moje odgovornosti je trajal tako kratko tudi zato, ker sem res hotel, da bi vpeljali nekaj odličnih švicarskih standardov, predvsem v zvezi s pravno drżavo. Vprašajte tiste, ki so mi sledili na odgovornem mestu in obljubljali, da bo boljše. Po padcu Demosove vlade, ki je poskrbela za dinamično reformiranje v smeri evropskih standardov ter pripravila dobre okvirne pogoje za novo gospodarsko rast, se je naš razvoj obrnil stran od švicarske smeri, v marsičem prav nazaj v škodljive jugoslovanske socialistične manire.

Zato imamo še vedno mešanico Kardeljeve dogovorne in evropske socialno-tržne ekonomije. Zato so lahko pri nas – naj se poslużim svežega škandala – žilne opornice nekajkrat dražje kot drugod po Evropi. Prepričan sem, da bi v Švici sodstvo reagiralo prej kot v petih letih in bi našlo tudi kakšno večjo ribo. Mimogrede – čakalne vrste niso glavni problem našega zdravstva, pač pa monopoli in neetične poslovne navade, ki praznijo žepe bolnikov ter verjetno polnijo tudi kakšne račune v Švici.

Prepričan sem, da denar iz Slovenije še vedno odteka tja. Za to ne morete kriviti dveh let osamosvojitvene vlade. Naj povem tudi ob tej priliki – osamosvojili smo se, osvobodili pa še ne. Pa še to, ker se še naprej širijo laži – DEMOS ni nič privatiziral, ker je vladni predlog zakona Zbor združenega dela blokiral tako, da ga niti ni dal na dnevni red. Si predstavljate Zbor združenega dela v švicarski demokratični ureditvi?

Veliko bližje svobodi bi bili, če bi zares vpeljali švicarske standarde in švicarsko demokratično kulturo urejanja skupnih zadev. Potem bi bili druga Švica. Celo boljši bi lahko bili od nje, zlasti, če bi malce omilili nevoščljivost in ne bi onemogočali tistih, ki vlečejo naprej.

Vse se začne pri spoštovanju dostojanstva drugega – in njegovega dela – da ne bom navajal besed Iva Boscarola. Ko bodo podjetniki pri nas obravnavani po švicarsko, ne bodo selili podjetij v bolj naklonjene sosednje ali daljne države.

Orbana ven!

Posted on

 

Sedaj se je izrekel proti Orbanu še predsednik Evropske komisije. Po njegovem nima mesta v Evropski ljudski stranki. Danes bodo o aktivaciji člena 7 govorili ministri.

Viktorja Orbana sem spoznal leta 1989, kot mladega liberalca in obetavno ime madžarske politične pomladi. Kasneje je prevzel vodstvo madžarskih krščanskih demokratov. Sedela sva skupaj kot podpredsednika ELS na sejah njenega predsedstva. Vedno je govoril jasno, včasih tudi provokativno, vendar ne proti Evropi. Ne prištevam ga med svetnike, v marsičem se z njim ne strinjam, vsekakor pa mu priznavam voditeljstvo in velike politične uspehe po prevzemu izredno težke zapuščine po socialistični vladavini.

Uspel je z gospodarsko politiko in izpeljal Madžarsko iz krize. Tega mu ne oporekajo.

Na močno kritiko je naletel, ko se je resno spoprijel z dediščino komunizma, ko je postavil nekaj stop znakov prevladujočemu evropskemu ideološkemu glavnemu toku in ko se je distanciral od evropske (nemške) migracijske politike.

V starem jeziku bi rekli, da se levo-liberalni odpor do njega hrani predvsem iz ideologije.

Za glavni tok je bilo nesprejemljivo, da je Madžarska z ustavo opredelila kaj je zakon. Tako kot še pet drugih bivših koumističnih držav. Podoben odziv je doživel, ko je spregovoril o madžarski in evropski identiteti. V tej zvezi je jasno omenil krščanstvo kot narodo/državo/kulturo-tvorni element. Ni ga prištel k tradiciji ali ga dal v arhiv, ampak ga jemlje kot enega od virov inspiracije za nadaljevanje evropskega projekta.

Ko sem bral njegov lanski božični govor, v njem nisem videl kulturno-bojnih namenov, pač pa jasen pogled na preteklost in vprašanje iz česa bomo živeli naprej. Temu je sledila ideološko-politična etiketa : “identitetna desnica”.

Orban uporablja besede kot so družina, narod, identiteta, celo krščanstvo.

Za zahodnoevropski glavni tok je to nezaslišano in nazadnjaško. Sprašuje se, kako je mogoče, moralizira in obsoja.

Podobno je glede migracij. Spominjam se, ko smo doživljali številne migrante (mnogi niso bili begunci), ki so nekaj časa prestopali slovensko-hrvaško mejo brez vsakršnih dokumentov na poljubnih mestih. Orban je rekel, da želi kontrolirano prehajanje meje in da hoče vedeti za vsakega pravo ime. Dejal je tudi, da bo varoval državne meje, če EZ ne bo sposobna zavarovati zunanjih meja. Kasnejši razvoj mu je dal več ali manj prav, tudi z zadnjim sklepi Evropskega sveta.

Orbana lahko izločijo iz ELS in ga kaznujejo po liniji Evropske komisije, vendar s tem ne bodo rešena in odpravljena vprašanja, ki jih je izpostavil on oziroma več držav Srednje Evrope.

Težava je v tem, da Zahod ne razume, zakaj je prišlo do razpoke med njim in Srednjo Evropo.

Razpoka je vrednostna. Očitno pod istimi besedami mislimo različno. Dobro prihodnost pa si lahko predstavljamo samo, če bomo o temeljnih vrednotah mislili isto.

Srednja Evropa ima drugačno zgodovisko, politično in kulturno izkušnjo, še posebej zaradi komunizma. Sprejema sekularizem kot načelo, ne pa kot novo in izključujočo religijo.

Zato bi bilo bolj pametno razviti resen dialog o temeljnih vprašanjih, tudi o identiteti, kot držati Orbana stalno na prangerju. Mislim, da Viktor Orban ni glavni problem Evrope, tudi ne ELS.

Tudi ni edini, ki ima težave med “jaz” in “mi”. Če pa smo že ostri, potem uporabimo za vse enaka merila. V tem primeru bi imel Orban kar nekaj zanimive družbe.

Spiegel, Juncker, arbitraža

Posted on

 

Spiegel (ne štejem ga v rumeni tisk) je prejšnji teden objavil doslej javnosti neznano strokovno mnenje pravne službe Evropske komisije v zvezi s tožbo Slovenije do Hrvaške, ki zavrača uresničitev sodbe arbitražnega sodišča o meji.

Mnenje pravnikov pritrjuje upravičenosti odločitve slovenske vlade, da Hrvaško toži in dodatno sproža vprašanje, zakaj mu Evropska komisija v proceduri ni sledila oziroma ga uporabila.

Dejstvo, da Komisija ni sledila strokovnemu mnenju svojih pravnikov in kljub njihovemu jasnemu mnenju ni hotela podati svojega mnenja, seveda odpira vprašanje o politični nepristranskosti Komisije, čeprav se je Komisija vsaj desetkrat javno izrekla za implementacijo odločitve arbitražnega sodišča. (Juncker je med drugim izjavil: “Upam, da bosta obe strani v celoti in brezpogojno spoštovali odločitev sodišča, ko bo sprejeta.”)

Sklicevanje na pravico, da Komisiji ni bilo nujno treba podati mnenja, političnih vprašanj ne odpravlja.

Upam, da bo Spieglova objava prispevala k boljšemu razumevanje vse zgodbe, ki je v bistvu naslednja:
Slovenija in Hrvaška sta poskušala rešiti zadevo najprej bilateralno. Ko je šla Hrvaška v sporazum Drnovšek – Račan s figo v žepu, je zaupanje padlo. Slovenija je sporazum ratificirala, Hrvaška ga je zavrnila. Tudi Janšev in Sanaderjev poskus s potjo v Haag se ni obnesel. Pač pa se je odprla pot v smeri mednarodne arbitraže takrat, ko je Hrvaška v predpristopno dokumentacijo enostransko zarisala mejo med državama, ki ni bila nikoli dogovorjena. Mednarodni pravniki so Slovenijo upravičeno opozorili na možne škodljive posledice in Slovenija je prvič rekla ne. Potem sta se Pahor in Kosorjeva ob sodeloanju/botrstvu Evropske komisije sporazumela, da zadevo prepustita arbitraži – priča temu pa je bila takrat predsedujoča Švedska. S tem si je Hrvaška odprla pot v polnopravno članstvo v EZ. Od takrat naprej smo z EZ in Hrvaško v trilaterali in v območju prava (evropskega in mednarodnega).

Odkar pa je arbitražno sodišče določilo mejo, ni nobene potrebe, da bi zadeve vračali na preseženo raven (neuspešne) politične bilaterale. Bilaterala/politika je potrebna samo za implementacijo sodbe, predvsem zato, da bi se dogovorili za popravke v dobro ljudi, kjer arbitraža ni bila pozorna. V tem duhu sem tudi razumel ponudbo Junckerja za mediacijo, ki je bila žal zavrnjena.

Pravo mora veljati ne glede na aktualne vladajoče barve v Bruslju, Zagrebu in Ljubljani.

Meja med Slovenijo in Hrvaško ni zadeva Evropske ljudske, Socialistične ali katerkoli stranke.

Čim dalj in čim dlje bomo stran od prava, tem več političnih težav bomo imeli na vseh treh straneh.

Evropska komisija se je udeležila zgodbe z voljo, da pomaga rešiti problem. Njena naloga ali naloga njenega vrha ni, da se postavlja na stran Hrvaške ali Slovenije, ampak na stran prava. Tako bo tudi zanjo najboljše.

Hrvaška se že dolgo izgovarja na vprašljivo ravnanje slovenske strani v procesu arbitraže. Dejstvo je, da sodišče ni sprejelo hrvaških kvalifikacij slovenskega obnašanja, presodilo je, da ima ustrezne pogoje, da dokonča delo in ga je s sodbo o meji tudi končalo.

Zato od junija 2017 nimamo več bilateralnega mejnega spora, ampak določeno mejo. To je novo dejstvo, ki ga ne morejo anulirati enstranske odločitve.

Politika bi se morala z vso odgovornostjo vprašati, kakšne posledice sledijo iz te asimetrične slike za sosedske odnose Slovenije in Hrvaške, za širitveno perspektivo Zahodnega Balkana in za verodostojnost Evrope.

Napredovali bomo, ko bo politični realizem pri vse treh udeleženih straneh stopil na stran prava. Slovenija in Hrvaška lahko nadgradita sporazum, nihče pa ga ne more ignorirati.

Viktor Orban ni glavni problem Evrope

Posted on

Takega tedna v Evropskem parlamentu še nismo imeli. Predsednik Evropske komisije Juncker je imel doslej najboljši govor o stanju EZ, predsednik grške vlade Cipras nas je seznanil z dolgo pričakovanim in uspešnim izhodom Grčije iz dolgoletne krize ter voljo, da z Makedonijo uredijo odnose v dobrososedskem ozračju. V istem duhu je govoril predsednik makedonske vlade. Po več kot četrt stoletja se zadeve premikajo na boljše, diši po rešitvi, kar pomeni konec frustrirajoče čakalnice Makedonije pred vrati NATO in EZ.

Tretji predsednik vlade, ki je nastopil, je bil Viktor Orban. Doživel je politični in ideološki napad, kot ga ni pred njim še noben predsednik vlade ali države. Debata je šla daleč čez namero o sprožitvi procesa preverjanja ali Madžarska spoštuje pravo EZ ali ne.

Orban je doživel obračun in sovražni govor. Grešil naj bi na dvanajstih področjih, tudi v odnosu do Romov. Vsekakor bolj kot tožnikom verjamem besedam romske poslanke Jaroke, ki nas je pozvala, naj Orbana podpremo.

Kako daleč gre levica, je pokazala razprava kolegice, ki je trdila, da se na madžarskih univerzah ne uči več teorije spola. Ne poznam odločitve pa tudi ne pravne podlage zanjo, da bi države članice oziroma univerze obvezno poučevale sporno teorijo spola. EZ glede tega tudi nima pristojnosti.

Ideološki napadi na Orbana se vrstijo, odkar je zmagal proti socialistom, ki so mu zapustili državo na kolenih. Danes ima Madžarske izvrstne gospodarske kazalce.

Njegove nasprotnike moti, ker vidi madžarsko in evropsko identiteto povezano s krščanstvom in vidi v njem tudi enega od virov navdiha za nadaljevanje evropskega projekta.

Tretji vir kritičnega odnosa do njega je njegovo stališče do migrantov. Rekel je: če EZ ne bo sposobna zavarovati svojih zunanjih meja, bomo mi poskrbeli sami za svoje meje. Že dolgo to ni več samo njegovo stališče.

Sam imam marsikatero kritično pripombo na njegovo delo, ne vidim pa nobene podlage za prištevanje k fašistom.

Tudi se ga ne da prištevati k evroskeptikom. Predlaga drugačno Evropo, na nekaterih področjih celo več Evrope.

Namesto apriornega obsojanja bi bila nedvomno boljša resna razprava o njegovih predlogih. Če kaj pije vodo, naj se uporabi, drugo pa zavrne.

Levico moti njegov poudarek na družini, narodu in identiteti. Tega ne bi štel k populizmu, čeprav je s temi poudarki že trikrat zapovrstjo zmagal. Če se ne strinja z vsem, kar ponuja ideološki glavni tok, tega ne bi dajal pod ideološko etiketo, ampak kot pravico do različnosti.

Ker so šle zadeve po opisani poti, sem se po vseh razpravah, tudi na razpravi z Orbanom na politični skupini Evropskek ljudje stranke, odločil, da predloga za začetek postopka po členu 7 ne bom podprl.

Sem se pa zavzel, da zadeve, kjer je potrebno, razčistimo in da se o bistvenih razlikah med pogledi držav Srednje Evrope in Zahodne Evrope temeljito in čimprej pogovorimo. Viktor Orban pri vsej svojeglavosti gotovo ni glavni problem Evrope.

Naj ne pozabim – nagovoril nas je tudi predsednik Libanona in zmagali smo v prid evropskih avtorjev, katerih ustvarjalnost bodo morale velike internetne platforme v bodoče pravičneje upoštevati. Prav je, da jasno razlikujemo med pavicami, svobodo in krajo. Pošten odnos do avtorjev ne ukinja svobode interneta.

 

Vzemite denar tatovom, podjetnike pa podpirajte

Posted on

 

Vzemite denar tatovom, podjetnike pa podpirajte

Nekoč sem dejal, da je bila ena revolucija dovolj in preveč. To trdim tudi ob branju nove koalicijske pogodbe. Sovražen odnos do vlečnih konjev ali molznih krav ni zgolj zadeva Levice.

Napad na gospodarstvo se ni zgodil slučajno ali po nesreči, bil je izpogajan, podpisan in ratificiran v strankah koalicije. Zato je smešno in neresno opravičevanje, da vlada še ni začela z delom. Kaj bo šele takrat.

Še posebej zato, ker bo o usodi vlade najbolj in najprej odločala Levica, stranka, ki je njena podpornica, navzven pa hoče biti opozicijska in neupravičeno zaseda prostor resnične opozicije.

Ta narobe svet nas bo drago stal, politično in gospodarsko.

Ker koaliciji ni jasno, da se molze krava pri gobcu, so morali to upravičeno povedati podjetniki. Ni sociale brez gospodarstva.

Stvar sploh ni nedolžna. Logika revolucionarno usmerjenih sil je sicer protiustvana, vendar zelo jasna. Čim bolj obremenjuješ in preganjaš podjetnike (joj, kapitaliste, privatnike – mimogrede: ste kdaj vprašali, kje in kako uživajo svobodo sredstva, ki smo jih vplačevali v nekdanji sindikat, ko smo bili zaposleni še vsi avtomatično člani sindikata?), tem bolj se nakazuje nevarna spirala.

Ustavljanje gospodarstva seveda lahko samo slabša socialne razmere. Čim slabše bodo, tem lepše bo slišati revolucionarno govorico.

Po drugi strani berem, da “se urijo” ljudje, ki “bi radi naredili red”. Ne to, ne revolucionarni poziv k nacionalizaciji lastnine podjetnikov, ne dviga ugleda Slovenije v Evropi in svetu.

Ob tem prva stranka koalicije ni članica nobene evropske politične družine.

Seveda me ne navdušuje paravojaški pojav, me pa tudi ne veselijo rastoče skrbi ljudi glede varovanja temeljev naše države. Številni kljub gospodarski rasti in padajoči nezaposlenosti ne čutijo države na svoji strani. Srečujem ljudi, ki se v taki državi ne počutijo dobro in jo zato zapuščajo – predvsem mladi in podjetniki.

Razvoj Slovenije v smeri samo “naših” bi ogrozil njen obstoj.