Lojze Peterle (5. julij 1948, Čužnja vas pri Trebelnem) je bil prvi predsednik slovenske vlade, ki je izpeljala osamosvojitev v letih 1990 in 1991.

bio_foto_peterle_251_normal

Bil je tudi predsednik Slovenskih krščanskih demokratov. Politično pot je nadaljeval kot dvakratni zunanji minister RS, poslanec v Državnem zboru RS, predsednik Komisije DZ za evropske zadeve, član predsedstva Komisije za prihodnost EZ ter podpredsednik Evropske ljudske stranke (ELS). Trenutno je že drugi mandat poslanec Evropskega parlamenta v poslanski skupini ELS.

Tekoče govori angleško, nemško, francosko, rusko, srbohrvaško in italijansko, pasivno pa obvlada španski jezik.

Z ženo Branko živi v Ljubljani in je oče treh otrok.

O OTROŠTVU …

Na mlade čase imam zelo lepe spomine. Tisto glavno, kar sta mi dala starša je pošten odnos do življenja, še posebej do dela.

V vasi ni bilo veliko gruntarjev, večina so bili mali kmetje, mi pa smo bili kajžarji s hektarjem zemlje, eno kozo, kasneje s kravo, nekaj kurami in obvezno mačko. Že takrat sem bil pozoren na to kako različno jemljejo ljudje življenje, kako zna biti kdo vesel z enim hektarom in kako drugi toži ob desetih hektarjih.

Otroci nismo nikoli čutili pomanjkanja, a ko gledam nazaj in sprašujem tudi druge, vidim, da je marsikje vladalo pomanjkanje. Mi smo bili ena od redkih hiš v vasi, ki ni imela zaklenjenega kruha. Danes je to težko razumeti, a takrat so kruh zaklepali. Otroci ga niso mogli rezati po mili volji.

Pri nas bi ga lahko, vendar smo imeli red in nismo neprestano segali po kruhu. Ta odnos in skromnost sta med najlepšimi stvarmi, ki sem jih videl pri starših. Moj oče, krojač, je človeku, ki je imel malo, tudi malo zaračunal. Takemu, ki je imel malo več, je zaračunal nekoliko več. Imel je svoje merilo socialnosti in solidarnosti.

O PRVEM SREČANJU S ŠOLO …

Šole sem se zelo veselil. Veljal sem za brihtnega in mama me je pri šestih letih peljala k učiteljici, da bi me vpisala v šolo. Učiteljica Urška je bila zelo dobra in ljudje so jo imeli radi, a so jo pozneje prestavili. Govorilo se je, da zato, ker se je pregrešila z orglanjem pri sv. Antonu. Za kazensko je veljala že naša šola na Blečjem vrhu.

Mami je svetovala, naj mi pusti še leto prostosti, da bom užival kot otrok, saj tega nikdar več ne bom imel. Nasvet ni bil ravno po današnjih merilih. Mama se je strinjala in me odpeljala domov. Sam sem imel najprej mešane občutke, danes pa sem hvaležen za tisto čudovito poklonjeno leto otroštva.

O LJUBEZNI DO ČEBEL …

Čebelariti sem začel leta 1976. Najprej sva imela skupaj z dr. Lojzetom Gosarjem štiri panje na Lukovici pri Brezovici, nekaj let pozneje pa sva začela čebelariti skupaj z očetom – doma, na Mostu. Bilo je zelo lepo, starosvetno.

Čebelarstvo je res poezija kmetijstva, čebele omogočajo vpogled v naravo, pa še kam drugam. Zato rad rečem, da so čebele več kot čebele. Živalica ima toliko skrivnosti in če jo dobro opazujemo nam še vedno pove kaj novega.

O LJUBZNI DO LETENJA …

Izpit za pilota jadralnega letala sem opravil v tretjem letniku gimnazije. Prva misel na to me je sicer obšla že, ko se je nad našo vasjo vozil DC3 iz vojaške baze v Cerkljah. Mislim, da so imeli stalne poti, oziroma vaje in so večkrat leteli nad nami.

Tako sem gledal tisto letalo, ki je bilo kar lep pojav na nebu in si ob tem mislil, da bi bilo letenje tudi zame zanimivo. To je bilo nekje okrog leta 1960.

Izpit sem nato opravil „mimolete“ z odličnim uspehom. Mesec letenja je bil nekaj posebnega, a to lahko razume le tisti, ki je kaj takega doživel, ki je občutil, kaj pomeni prvi polet z jadralnim letalom in kaj pomeni prvič leteti sam. To je bil mesec dni zahtevne šole, ki je bila polna čistih užitkov.

Saj je vsak šport lep, a letenje ima poseben čar. Malo po pticah diši, po več svobode. Pesem športa.

O ŠTUDENTSKIH LETIH …

Bil sem zelo živahen študent. Vznemirjalo me je veliko stvari. Ob začetku študija sem prišel v krog revije 2000, kar mi je veliko dalo. Potem sem bil dejaven pri veroučnih skupinah, se vključil v delo medškofijskega odbora za študente, igral kitaro. V Ljubljani je bilo obilo ponudbe in užival sem, da sem lahko bil dejaven v takih krogih.

O ŠTUDENTSKEM DELU …

Prek Študenta sem delal marsikaj. Prva leta sem igral kitaro v nekem ansamblu. Bil pa sem tudi nočni vzgojitelj v Zavodu Janeza Levca. Tam sem se veliko naučil in dobro počutil. Otroke sem prevzel ob šestih zvečer, jih do pol osmih spravil spat, poskrbel, da je bil nočni red in mir.

Spal sem v sobi skupaj s petnajstimi fanti, skrbel tudi za bolniško sobo, zjutraj sem otroke zbudil, poskrbel za jutranjo higieno in jih pospremil do jedilnice, kjer so jih prevzeli drugi. Res posebna izkušnja. Izrazito za življenje, kajti tam se je dalo videti, kako gre lahko z otrokom navzdol, če je življenje staršev napačno.

O VERI …

Doma se nismo veliko pogovarjali o Bogu, pogovarjali pa smo se o poštenju, pravičnosti in takih zadevah. Ni bilo veliko pouka, bil pa je zgled. Spominjam se, da je enkrat v tem duhu zapela tudi leskova šiba.

Ko smo se vračali iz vinograda, na je nekaj otročajev sledilo sosedu, ki je zaradi kratke in zvite noge šepal. Oponašali smo njegovo hojo in šepali za njim, jaz pa sem vodil kolono. Mož je bil seveda upravičeno zelo hud ujeti pa nas ni mogel. Res smo bili barabice.

Doma se ni zgodila samo palica, treba se je bilo iti opravičiti Erženovemu stricu in ga prositi odpuščanja. To je bila ena najtežjih poti v moji mladosti. Bilo me je strašno sram, vedel sem, da sem ga polomil. Pred sosedom sem zmečkal opravičilo in prošnjo za odpuščanje, on pa me je nič jezen resnično olajšal, rekoč: „Lojze, je že vredu.“

Sicer pa imam iz otroštva predstavitev Boga kot nekoga, ki je resen, a ves čas na naši strani.

O MEDIJSKI PODOBI …

Kmalu po prevzemu vlade se je začel sistematičen medijski odpor, ki je ustvarjal negativno podobo. Prikazovali so me kot ignoranta, človeka, ki ne zna nič, ki je nesposoben. Ljudje so bili zato ob osebnem srečanju pogosto presenečeni. Nekoč mi je nekdo dejal:“Vidim, da govorite, jeste, pijete, plešete in igrate. Glede na to, kar sem doslej slišal o vas, sem mislil, da ste nekaj med fajmoštrom in nuno!“