Spet je vroče in spet brez potrebe. Kdo je kdo, je pomembnejše, kot kaj je kaj.

Namesto strateškega odločanja imamo prerivanje.

Najprej menim, da bi moralo biti predlaganje imena za komisarja iz  Slovenije zadeva nacionalnega pomena in interesa, ne zgolj vlade ali samo predsednika vlade. Temu primeren bi moral biti postopek, ki bi moral vključevati poleg vlade - formalnega predlagatelja, tudi   parlament oziroma opozicijo. Že dolgo predlagam, da bi bilo politično primerno, modro, predsednici Komisije pa nedvomno všeč, da bi vlada predlagala tri kandidate - med njimi nujno nekoga drugega spola in nekoga iz opozicije. Nova predsednica je željo po več kandidatih že jasno izrazila. Tako bi mela bolj proste roke glede političnega in vsebinskega ključa.

Politične volje v tej smeri zaenkrat ne vidim.

Po drugi strani vidim pri nas celo na visoki politični ravni nerazumevanje osnov delovanja Evropske zveze. Evropska komisija je politična institucija, ne strokovno združenje. Vanjo države članice predlagajo praviloma politike. Nemčija je npr. v zadnjih dveh mandatih predlagala G. Öttingerja, nekdanjega predsednika vlade dežele Baden-Würtenberg. Komisar je politično odgovoren za svoj resor, za uradniške zadeve pa ima ob sebi na stotine visokokvalificiranih uradnikov.  Za svoje oziroma namere oziroma cilje Komisije mora pridobiti politično podporo Evropskega parlamenta in Sveta. Sklicevanje na nekakšno “nevtralnost” ali strokovnost v Bruslju ne prijemlje. Diplomatske sposobnosti seveda niso odveč, ampak pridobitev večine za nek predlog  je politična zadeva. V bruseljskem ringu ima politična barva pomen. Poznavalcev delovanja Evropske zveze je veliko, nosilcev modernih evropskih konceptov ter oblikovalcev političnih večin pa veliko manj.

Veleposlanika Janeza Lenarčiča poznam in cenim še iz časov sodelovanja na Ministrstvu za zunanje zadeve. Pri veleposlaniškem delu v Bruslju je svoje odlično znanje samo še poglobil, še posebej kot član COREPER-ja. Četudi je  njegovo ime že ”zunaj”, je moj razmislek post festum namenjen “ad rem” ne “ad personam”. Torej nič nimam proti temu kvalitetnemu imenu (med bruseljskimi Slovenci bi  jih našli še nekaj), skrbi pa me stanje slovenske politike, ki zaradi domačih političnih računov in taktiziranj ob kandidatu diplomatu ni sposobno predložiti predsednici Komisije vsaj še enega političnega imena.