Na letu proti Frankfurtu berem v Večeru Brezigarjev zapis o slovenski politični neučinkovitosti. Pravi, da je na nedavni razpravi Act tanka precej govorcev za stanje krivilo preveliko razdrobljenost. Strank naj bi bilo preveč.

Tega ne slišim prvič, vendar se tudi tokrat ne strinjam. Pri tem govorim iz lastne zkušnje. Vodil sem Demosovo vlado, koalicijo šestih zelo različnih strank, ki je prevzela operativno breme osamosvojitve in jo v težkih zunanjih pogojih tudi izpeljala. V njej so bili tudi nekateri ministri, nekdanji komunisti, ki niso bili člani koalicijskih strank, so se pa zavezali projektu osamosvojitve. V vladi nas je bilo 27, v Skupščini pa 240. Še to – vladanja nismo začeli s spremembo zakona o vladi, kar je postala obvezna praksa naslednjih vlad.

Delali smo po starem zakonu. Če je skupni cilj in skupna volja, potem tudi slabosti zakona in številke niso ovira.

Naj se spomnim še prakse v bivši SFRJ. Ko nekaj ni šlo, so spreminjali zakone. Šli smo iz reforme v reformo, pa ni šlo, ker so bili napačni temelji.

Beograd je k temu, čim slabše je šlo, tem bolj ponujal kot rešitev centralizacijo. Na koncu sta se “bratstvo in enotnost” končala v krvi. Tako se je končal čas, ko je zmagovala samo ena stranka, ker je bila edina.

Vsekakor se stranjam z Brezigarjem, da v demokraciji ne more biti takega sistema, ki bi zagotavljal zmago vselej istemu.

Po mojem glavno vprašanje ni več ali manj strank. Ključno je, kako razumejo skupno dobro, kako so sposobne določati skupne cilje in kako jih uresničujejo.

Pred petindvajsetimi leti smo vse to dokazali, sicer ne bi proglasili države, zmagali zanjo vojne, dosegli mednarodnega priznanja itd. Tako smo zdržali, dokler ni želja po oblasti zasenčila tistega , kar bi morali še skupaj storiti.

Problem slovenske politike je nesposobnost določanja skupnih ciljev. Namesto projektne enotnosti, gledamo oblastiželjno taktiziranje z izsiljevanjem, zlasti ko gre za donosne fevde. Mimogrede – hvala Bogu, da so občine v zvezi s pravico do vode prečitale osnovni namen in nastopile z glasom razuma. Eno je pravica do vode, drugo pa očiten interes po še eni centralizaciji.

Torej – problem ni zakon, problem je sprevrženo pojmovanje politike in države. Problem je v odsotnosti etike.

Za konec še misel k tezi o politični neučinkovitosti. Za nekatere je sistem zelo učinkovit in donosen. Če ne bi bil, bi ga spremenili. Bi tudi srebrni jubilej Slovenije bolj izkoristili za premislek, kaj se nam je in kaj se nam ni zgodilo v prvem četrtletju.

Napredovati bomo začeli, ko bo zopet bolj pomembno vprašanje KAJ kot KDO in se bodo politični voditelji manj ukvarjali s kurjimi očesi drug drugega.

Naj ne zveni grenko, ampak vsaj mrtve, ki so bili sedemdeset let kot odpadek zgodovine zakopani v nekem rovu za sedmimi zidovi, smo začeli pokopavati.