Desetletja smo praznovali 27. april kot dan ustanovitve Osvobodilne fronte (OF). Potem se je izkazalo, da se na tisti dan ni zgodilo nič odporu podobnega in da o tem tudi ni nobenega zapisnika. Praznovali smo neobstoječe dejstvo. Potem je prišlo do novega zavajanja, ki še traja. Začetek OF naj bi bila Protiimperialistična fronta (PIF), nastala v Vidmarjevi vili en dan prej v kontekstu Društva prijateljev Sovjetske zveze. Ta pa se je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo junija preimenovala v OF.
Zavajanje je v tem, da se PIF, ki je bila uperjena proti Franciji in Veliki Britaniji in ZDA, podeljuje status predhodnice, predfaze OF. Gre za 180 stopinj razlike. PIF s Partijo na čelu je bila na strani Stalina in njegovega pakta s Hitlerjem, ki je prinesel delitev Poljske, Katin itd. Torej tudi na strani Nemčije. Temu se pravi kolaboracija. PIF in OF sta po namenu diametralno nasprotujoči si zadevi. Prva je bila na strani nacistične Nemčije, druga proti njej. Tu preprosto ni bilo kontinuitete istega namena. Sklicevanje na 27.4.1941 pomeni, da smo dejansko praznovali odpor proti Francozom, Britancem in Amerikancem.
Če bi hoteli opreti praznik odpora proti okupatorju na datum realnega odpora, potem bi bilo utemeljeno in prav, da je to na dan 13. maja, ko je prišlo do prvega oborožena spopada med TIGR-om in okupatorjem na Mali gori, za kar dolga leta niti vedeti nismo smeli, ker ni spadalo v mit o OF.
Od 1990 naprej še kar naprej poslušamo – “Ne bomo dovolili revizije zgodovine.” To je podobno nesrečno in nesprejemljivo stališče, kot je “pozabimo preteklost”. Revidere pomeni ponovno pogledati. Ko pridejo na dan nova dejstva, zagledamo zadeve drugače in to nam omogoča tudi nove interpretacije. Revizijo odklanja lahko samo tisti, ki vztraja na fiksiranem pogledu na stvarnost. Obramba neke interpretacije je zanj pomembnejša, kot resnica. Zgodovinpisje pa mora mora stremeti k resnici. Revidiranje mora biti odprto, dokler ne zasije resnica.
Problem zgodovinopisja ni samo v laži, ampak tudi v tem, kaj se zamolči. Dokler nisem bral Bajtovega Bermanovega dosjeja, nisem vedel, da je Tito nasprotoval izkrcanju zaveznikov Istri, kar bi lahko močno skrajšalo vojno. Tudi to dejstvo kaže, da osvoboditev ni bila prvi cilj, ampak oblast. Naj omenim še dejstvo, da ni partizanska vojska pokazala kakšnega posebnega odpora pri premeščanju nemških enot z južne na zahodno fronto. Nas so učili samo o osvobajanju.
Pomagajmo si z relativno svežim dejstvom. 26.1.2014 je Janez Stanovnik, takratni častni predsednik Zveze združenj borcev po komemoraciji za padlimi partizani v Cerknem presenetil s pietetno potezo in se na Lajšah poklonil spominu tam padlih vaščanov, ki so jih partizani maščevalno pobili zaradi poboja partizanov s strani Nemcev. “Zaradi tega, ker je Centralni komite komunistične stranke Slovenije prišel do zaključka, da je bila ta likvidacija krivična,” je pojasnil sam. Kaj ni to revizija zgodovine? Sedemdeset let je moralo preteči. Do takrat smo se učili o izdajalcih in jemali na znanje načelo – “če so koga ustrelili, je bil že razlog za to”. Koliko slovenskih Lajš in družin ni doživelo nobenega pietetnega nageljna, kaj šele opravičilo.
Brez revizije zgodovine, brez razgradnje mita ne moremo naprej. Potrebna je za osvoboditev, sicer bomo ostali v betonu črnobelosti, ki pozna samo naše in izdajalce. OF 16.9.1941 ni samo razglasila monopola nad vodenjem boja proti okupatorju, ampak tudi definirala izdajo – za izdajalca je veljal poslej vsak, ki se ni boril pod komando samooklicane “vodilne sile”, zveste Stalinu oziroma Kominterni.
Kako močno smo ujetniki mitične konstrukcije o izdajalcih in starih konceptov, kaže obnašanje strank komunističnega navdiha ob nastopu nove vlade. Izdajalec ni Šarec, ki je sam odstopil in s tem odprl pot Janševi vladi, ampak Počivalšek in tisti, ki so bili dovolj odgovorni, da so se v izjemno kritični situaciji odločili za novo koalicijo in preprečili kaos s političnim brezvladjem.
Lepo prosim, ne silite nas nazaj proti letu 1941 in ne izmišljajte si izdajalcev. Raje se pogovorimo, kako bomo preživeli do leta 2041.
(Mimogrede – danes je v Vidmarjevi vili Veleposlaništvo Zvezne republike Nemčije.)
—-
Spodaj stran 34 iz knjige Angele Vode: Skriti spomin. Vodetova je nasprtovala paktu Hitler – Stalin in bila zato izključena iz Partije.