Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Četrtek, 9.1.14 – Jutro je takšno kot se za konec drugega tedna posta spodobi. Veselijo se milijarde mojih razstrupljenih celic. Sedaj sledijo dnevi najboljšega počutja in regeneracije. V sok obrnem eno rdečo peso, dve limoni in štiri jabolka. S kovčkom bi bilo na kolesu nerodno, zato se v službo spet odpravim z vlakom. V pisarni pogledam najprej pošto. Iz dogajanja v različnih medijih je razvidno, da ljudje vse bolj razumejo, za kaj gre in se tudi oglašajo. Hvaležen sem vsem sodelujočim, ki pomagajo jasniti zadevo.
Vidim, da se je predsednica vlade odločila za še daljšo palico. Po ignoriranju moje utemeljene in pravočasno najavljene kandidature ter po javni diskreditaciji, je po včerajšnjem jasnem odzivu predsednika Evropske ljudske stranke dodala še očitek glede “izbrisanih”. V pogovorih o kandidaturi s tem ni nastopil nihče od predsednikov koalicijskih strank. Kronologija tega dogajanja je sicer znana.
Se mi pa zdi pomembno zapisati nekaj besed o mentalnem in političnem ozadju tega nenavadno nestrpnega frontalnega napada, ki je zajel vse stare organizacijske strukture.Nekaj podobnega sem doživel že kot predsednik vlade in kot zunanji minister. Odnos, ki ga je povzročila moja namera o kandidaturi, spremlja ista značilna in razmisleka vredna govorica.
“G. Peterle podpira resolucije tujih političnih grupacij…”. Tega ne govori kdorkoli, ampak po protokolarnem redu tretja oseba naše države. Podobne besede sem že kdaj slišal, prav domače se mi zdijo. To je bila govorica Partije in njene Udbe. Govorica iste Partije, ki je Udbi naročala umore jugoslovanskih državljanov v svobodnem delu Evrope.
To je bila govorica železne zavese, razdeljene Evrope, ki je živela s konceptom sovražnika. Tako govorico je vedno spremljal strah. Kadar se je pojavila, smo vedeli, da nekomu ne bo šlo dobro.
To je bila izključevalna govorica, ki je poznala “naše” in druge, oziroma tuje. Ne samo na področju politike. Tudi v kulturi, gospodarstvu, v energetiki še posebej. Iz take govorice se rodi TEŠ 6, ker ta metoda energetskega načrtovanja ne išče, niti ne prepozna alternative. Samo tako in nič drugače in za vsako ceno. Ali mi in naša luč, ali pa sveča.
Sestri take govorice sta sistemska korupcija in predraga država.
Tisti, ki jo uporabljajo, ignorirajo dejstvo, da smo že deset let polnopravni člani EZ, da so njene politične formacije tudi naše. Žal mi je, da stranka predsednice vlade ne pripada nobeni od njih. Lahko nam katera ni pri srcu, se z njo ne strinjamo, niso pa nam tuje.
Še najmanj nam je tuja Evropska ljudska stranka, ki je prva omogočila slovenski glas v Evropskem parlamentu – dr. Francetu Bučarju, ki je bil zato bučno prištet med izdajalce.
Imena te stranke, kot so Kohl, Mock, Martens, Santer, Busek, Otto von Habsburg, Lamassoure, Brok in drugi so bili izredno pomembni podporniki naše volje po svobodi in evropski perspektivi. Brez podpore te “neke določene grupacije” bi se lahko zadeve izšle drugače.
Naša predsednica vlade Evropsko ljudsko stranko (domnevam, da gre zanjo, ker sem podprl samo njeno resolucijo), ki združuje sedemdeset strank iz štiridesetih evropskih držav, pripadata ji predsednika Evropske komisije in Evropskega sveta, trinajst komisarjev in največ predsednikov vlad ter je največja politična skupina v evropskem parlamentu … nonšalantno in vzvišeno odpihne kot “tujo politično grupacijo”.
Evropski ljudski stranki pripada tudi Angela Merkel, ki se je predsednica vlade ne izogiba.
Prevelika samozavest ob pregloboki bančni luknji in odsotnosti reform. Pa tudi, če vsega naštetega ne bi bilo. Gre za pomanjkanje manire in nerazumevanje Evrope.
Kdor bere natančno, bo videl, da doživljamo recidiv jugoslovanskega, partijskega odnosa do zahoda. Mimogrede – sprašujem, koliko denarja so iz naših državnih bank odnesli ljudje iz Bruslja ali Berlina?
K temu pa novo generacijo z romantičnim in slogansko površnim protikapitalizmom pripravljajo na nov projekt demokratičnega socializma. Pravzaprav zakaj, saj ga že imamo – od TEŠ 6 do zdravstva… Nesposobnost reformiranja dokazuje, da delamo po starem.
Jugoslavija je živela, dokler so trajali tuji krediti, pomagala pa ji ni nobena reforma. Thatcherjeva je bila zelo jasna – “Socializma je konec, ko je treba plačati kredite.” Ne uživam, ko vidim, da sta bili doslej najmočnejši dejanji aktualne vlade dve predragi zadolžitvi.
Jugoslavije nimamo več, Partijo oziroma njene prilagojene strukture očitno še. Dokler bo živela, bomo imeli notranje in zunanje sovražnike. Tudi strah in laž.
Še en skok v smeri “tujih političnih grupacij”. Ko je v času pogajanj v Državnem zboru nastopil komisar Hans van den Broek, mu je Zmago Jelinčič očital, da se vmešava v naše notranje zadeve. Gost je odgovoril: “Da, vmešavamo se, ker bomo živeli skupaj.”
Ne moremo graditi združene Evrope z razdeljeno Slovenijo in si izmišljati evropske sovražnike.
Slovenija ne more zares napredovati in se bo stalno vračala na iste nerazrešene teme, če ne bo opustila navznoter in navzven besednjaka in prakse preživele ideologije in hladne vojne.
Spoštovana gospa predsednica vlade, “neka določena tuja politična grupacija” je Sloveniji že dolgo prijateljsko naklonjena. Pričakuje, da boste izpolnili, kar ste v Bruslju najavili. Pričakuje reforme, ne samo kupovanje časa. Obrnite njeno pozornost Sloveniji v prid, tudi, če kdaj misli drugače – tako je pač v Evropi.
Kar pa se mene tiče, Vam kot evropski poslanec ponujam pripravljenost za sodelovanje, kot vsem predsednikom slovenskih vlad doslej, pri vsem, kar bi lahko Sloveniji pomagalo k novi rasti in novemu ugledu. Evropski poslanci imamo za to znanje in priložnosti.