Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Pred odhodom na Brnik se zgodi moška jutranja klasika. Ne najdem pasu. Ko ga že malo siten in v časovni stiski najdem, s pomočjo Branke seveda, se spomnim dela nekdanje Skupine za sistemski pristop v moji prvi službi na Urbanističnem inštitutu, ki jo je vodil dr. Ranko Bon.
Razlagal nam je o zaprtih in odprtih sistemih, o odvisnih in neodvisnih spremenljivkah, pa tudi o različnih vrstah predpostavk. Danes je neuspešni del iskanja mojega pasu temeljil na apriorni predpostavki. Apriorna predpostavka je tista, ki je ne preverjamo. Moja predpostavka je bila, da sem pas včeraj potegnil iz hlač in ga pripravil za novo obleko. Ne samo predpostavka, kar prepričanje. Potem me je rešil Brankin: “A ne bi ti vendar pogledal, kje si pustil včeraj hlače.” Zbral sem dolžno ponižnost in našel pas na hlačah, ki sem jih včeraj nenavadno pozorno obesil prav tja, kamor je treba.
Lahko bi naštel primere apriornih predpostavk v politiki. Recimo Pučnikovo o tem, kako bo po osamosvojitvi vse drugače in bodo drugačni tudi “oni”. To je bilo takrat, ko smo govorili o lustraciji. Četudi je vodja DEMOS-a preživel sedem let v samici in je komuniste izredno dobro poznal, je ostal idealist. Resnično je verjel, da se bodo spremenili. V Pučniku ni bilo revanšizma, ki ga je v Corriera della sera pred prvimi demokratičnimi volitvami aprioristično napovedoval Kučan.
Tu je še Spomenika predpostavka, da bodo “ta črni” vse pobrali, olastninili. Iz te predpostavke in na njej zgrajenega strahu, je na veliko soboto 1992 zaklicala „ustavimo desnico”.
Naj v zvezi s tem dodam svojo predpostavko. Tega, s čimer je strašila Spomenka, v načrtu vlade oziroma DEMOS-a sploh ni bilo in se ne bi moglo zgoditi. Če pa bi se zgodilo, sem prepričan, da ne bi prišlo do kraje stoletja.
Na Brniku me stari znanec nagovori za akcijo “S kolesom se daleč pride” – Ljubljana kolesari za Pedra Opeko. Kampanja želi vzpodbuditi ljubljanske osnovnošolce in druge k večji uporabi koles pri dnevnih opravilih, drugi namen pa je zbiranje sredstev za izgradnjo porodnišnice v misijonu Pedra Opeke. Tja potuje s kolesom medicinska sestra Katarina Šabić. Zadnje kilometre 16.000 km dolge poti naj bi prevozila letos jeseni. Seveda podpira projekt predsednik države. Gremo.
Na letalu berem odmeve na nepremičninski davek. Tudi glede tega sem imel skoraj apriorno predpostavko, da bo Ustavno sodišče zakon razveljavilo. Na zavrnitev brez glasu proti pa nisem računal. Vsekakor je bila podlaga za to – zakon je bil krivičen, slabo pripravljen, nesorazmeren.
Odločitvi Ustavnega sodišča je žal sledil napačen odgovor vlade. Povišanje davka na dodano vrednost ni pravi odgovor. Pravi odgovor bi bile reforme.