Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Po vrnitvi iz tujine sem srečal doma novo politično fronto, kakršne še ni bilo. Izgovorjene so bile pre/težke besede, pripisani prehudi nameni, gori znotraj pomladne linije.
Želel sem jasnost zase in za vso stranko, zato sem tudi predlagal stranki širši politični pogovor o arhivskem zakonu.
Skušal sem kar se da natačno rekonstruirati postopek spreminjanja zakona. Zanimalo me je, kdaj se je kaj zgodilo, kdo in kje je bil zraven, kaj je kdaj podprl in čemu je nasprotoval, kaj besedilo zakona pomeni.
Ugotovil sem, da je pobudo za spremembo zakona dala že desnosredinska vlada, da je pri njem na široko sodelovala stroka in se v številnih zadevah strinjala, da so se znani strankarski ljudje srečevali z vladnimi ljudmi itd … – vse dokler se ni po dolgem usklajevanju v finalu zgodil offside Nove Slovenije.
Ugotovil sem tudi, da se bo še vedno dalo prebrati imena “udbovcev” in da je nabor občutljivih osebnih podatkov z novim zakonom manjši.
Iz vsega kar sem prebral in slišal – vključno dr. Dežmana o “neusodnosti” takega zakona – ne vidim podlage za tako težke kvalifikacije, pa tudi ne stvarne podlage za napovedi o zapiranju arhivov. Nobenega dokaza nimam, da bi se želela “Nova Slovenija – krščanski demokrati” odpovedati svojemu načelnemu antitotalitarnemu stališču, ali s komerkoli paktirati proti komurkoli. Močno obžalujem, da se pomladne stranke niso pravočasno potrudile za enotno pozicijo ob tako občutljivi temi.
V petek je potekalo dolgo zasedanje Sveta NSi-KD, istočasno pa je na isto temo zasedal Zbor za republiko, katerega član sem. Stroka se je pojavila na obeh mestih. Ko sem primerjal izjave, sem ugotovil, da ima stroka nekoliko različna mnenja, da so bile napovedi ali predvidevanja glede možnega bodočega ravnanja na podlagi spremenjenega zakona utemeljene predvsem na domnevah, kaj “bi se lahko zgodilo”.
Nikakor ne odrekam legitimnosti simulacije izvajanja zakona na podlagi takšnih ali in drugačnih predpostavk. Vprašanje pa je, kako daleč sme iti politizacija na tej podlagi.
Od te fronte slovenska pomlad nima nič, Slovenija in arhivska stroka tudi ne.
Če bo šla na prafaktorje pomlad, kako se bodo zgodili skupni imenovalci, ki so nujni za drugačno Slovenijo in njeno novo rast.
Poiskati je treba izhod iz tega. Političnim strankam, ki trdijo, da hočejo olajšati dostop do arhivov, predlagam elegantno, izvedljivo in nepotratno politično rešitev – naj se dogovorijo za poročilo o izvajanju zakona po neki dogovorjeni dobi in se zavežejo spremembi zakona, če bi se izkazalo, da praksa ne pomeni odpiranja. Tako bi se izognili polarizaciji in referendumskim stroškom. Okrepili bi tudi verodostojnost pred volilci, da jim gre res za olajševanje dostopa do arhivov.
Predlagam torej, da se glavni usedejo in zmenijo. Prepričan sem, da bi ljudje tako voljo pozdravili.