Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Brez težav se dvignem malo čez štiri. V meni še vedno odmeva včerajšnje petje, zunaj pa so dogaja značilno bruseljsko deževno mežljanje. Iz letala do Münchna skoraj ne pogledam. Pravzaprav težko gledaš, če dremlješ.
Na münchenskem letališču dogodek brez primere. Prva oseba, ki jo srečam oziroma se vanjo zaletim v kraku A, je hčerka Neža, ki leti na Finsko. Ob objemanju spregledam, da naju obideta Kresalova in Zalar. Z Nežo prelijeva jutranje presenečenje s svežim sadnim sokom. Nabavim novega Aerokurierja. To pot ne najdem v njem nič o Pipistrelu.
10.00 – Andrej me z Brnika odpelje v Celje. Najprej srečam podjetnika, ki ga zanima, ali se NATO zanima za inovativne izdelke s področja civilne zaščite. Zato nisem strokovnjak, niti posrednik, svetujem pa, kako naj išče naprej.
11.40 – na fakulteti za logistiko. Mladinska mreža MaMa v letu državljanov organizira v sodelovanju z Uradom Vlade RS za komuniciranje, predstavništvom EK v Sloveniji in Informacijsko pisarno Evropskega parlamenta serijo dogodkov in posvetov.
Mlade na posvetu zanimajo možnosti za zaposlovanje. Nastopiva s kolegico Fajonovo in dva govorca iz gospodarstva.
Evropska in slovenska politika bi morala težiti k temu, da mladi po diplomi ne pridejo v mrtev tek in svoje znanje čim prej pokažejo v delovnem procesu. Zato sem glasoval za evropsko jamstveno shemo za mlade. V naslednjem proračunskem obdobju bo dala v ta namen EZ okrog 8 milijard €.
Povem, da je v moji pisarni dobilo izkušnje že okrog 100 mladih ljudi, da jih šest dela v dveh pisarnah in da sem nekaterim lahko pomagal do zaposlitve. Kdor ima voljo in znanje, se bo prebil. Razložim tudi, da se do moje pisarne, zaradi velikega števila prosilcev, pride s pomočjo projektnega tekmovanja.
Obvestim jih tudi, da smo se s Huaweiem in Microsoftom dogovorili za projekt za mlade, ki se bo začel naslednji teden. Najboljši gredo na Kitajsko.
V ožji debatni skupini povem zgodbo za korajžo, ki mi je že dolgo strašno všeč. Ko je 1948 gospod Z. po pristanku ladje opravil imigrantske procedure v Buenos Airesu, je takoj vprašal (znal je samo italijansko) za najboljše grafično podjetje in se nemudoma odpravil tja. Ko je povedal, da išče službo, so mu odgovorili, da nikogar ne potrebujejo. Kljub zatrjevanju, da je on tisti, ki ga potrebujejo,so ga odslovili. Potem je čakal do večera, dokler ni podjetja zapustil zadnji človek – direktor. Vprašal ga je, kaj hoče. “Jaz sem tisti, ki ga potrebujete.” Zanimivo, je rekel direktor in ga vprašal, kaj zna. Gospod Z. je začel službo naslednji dan in kasneje postal eden največjih in najbolj uglednih južnoameriških podjetnikov. Torej, mladi – znanje in samozavest.
14.00 – kosilo za Brankin god. Kljub temu, da ima god po Sv. Frančišku, ni naklonjena ideji, da bi jo klical Francka.
15.30 – posvet s sodelavci ljubljanske pisarne.
17.00 – seja predsedstva Združenja vrednot slovenske osamosvojitve. Ponavadi manjkam, če pa je v petek, lahko pridem.