Na nekem nemškem hitrem vlaku prebiram pisma Ciprasa in njegovega finančnega ministra in nemški tisk na grško temo. Po vsem prebranem se sprašujem, kdo bo po tem slalomu verjel v grški smuk v reforme.
Cipras je srečal samega sebe. Preforsiral se je. Sedaj je preskočil glas ljudstva, ki ga je nekaj dni nazaj razlagal kot višek demokratične volje in vrnjenega ponosa Grčije. S pristankom na pogoje, ki so jih ljudje zavrnili na nepotrebnem in škodljivem referendumu je vsaj začasno zapustil paralelni svet. Za skupno evropsko mizo je igral druge karte kot sedemindvajset drugih igralcev.
V Evropskem parlamentu je dejal, da se je ukvarjal s pogajanji, zato ni mogel delati drugih zadev. Dejstvo je, da se mu sploh ne bi bilo treba pogajati. Za rešitev Grčije bi naredil najbolje, če bi dosledno izvajal z EZ že dogovorjen program. Za svojo verodostojnost tudi. Njegova ambicija bi morala biti – jaz bom isto naredil bolje. Seveda tega ni mogel, ker je zmagal volitve z idejo, da bo reformni program podrl. In ga tudi je. Namesto, da bi nadaljeval v marsičem uspešno politiko Samarasove vlade, je izsilil nova pogajanja z nerealnimi predpostavkami.
Sedaj je povsem jasno, da njegova politika, čeprav je izpogajal boljše rešitve kor njegov predhodnik – in jih nato zavrnil, ni prinesla Grčiji nič. Nasprotno, stanje je še poslabšala.
S stalno politiko zavlačevanja je Grčijo, partnerje in sebe potisnil v veliko zadrego. V časovni stiski se to, kar si želi, že tehnično ne more zgoditi. Po vsej nesrečni predstavi, ki je še jasneje pokazala, kako je z Grčijo, je v zadnji fazi dodatno izgubil verodostojnost.
Že nekaj časa ne gre več za dilemo levo ali desno. Tudi ne gre več samo za vprašanje ali naprej ali nazaj. Bistveno vprašanje je, s kom in kako je mogoče doseči napredek v smeri nove rasti v Grčiji. Recimo drugače – vprašanje je, kako v poslabšani situaciji preprečiti masovno izseljevanje, socialne nemire, celo državljansko vojno.
Tako delujoča Grčija, katere aktualni predsednik vlade dojema EZ kot vedno polni bankomat, ne more biti članica evroobmočja. NE tovrstnemu obnašanju je potreben za ohranitev evra.
Nekateri močno izpostavljajo geostrateški pomen Grčije. Toda kaj pomeni za celoto, če tako pomembni člen ne igra partnerske in solidarne igre. Če začne po neizpolnjenih željah takoj taktizirati z drugimi. Na tak način Grčija ne more uveljavljati geostrateške rente.
Za konec. Izgubljenega je bilo dragega pol leta, da smo prišli nazaj na isto izhodišče. O odgovornosti za to se še ne govori veliko. Pisma se lepo berejo, ampak spet smo samo pri izražanju namer in zgodba je polna “čejev”. V zadnjem času pa se je podražila še za kakšnih 10 milijard evrov.