Letošnji Dan Evrope zaznamuje v Sloveniji poglobljena politična polarizacija, katere predmet je postala tudi sama osamosvojitev, še posebej z ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve s strani Golobove vlade in po nezslišanem napadu na osamosvojitev s strani Saše Hribarja.
Nov element je v zgodbo vnesel bivši predsednik RS Milan Kučan, ki je nedavno v javnem nastopu osamosvojitvi priznal vlogo “državotvornega dejanja slovenskega naroda, ki ni primerljivo z ničemer prej v naši zgodovini”. Hkrati se je pridružil tistim, ki že dolgo menijo, da spomeniki revoluciji na Trgu Republike in Trgu Sveta Evrope ne predstavljajo vrednot samostojne in demokratične RS. Kučan se pridružuje tudi resnici, da spomenik revolucije “na žalost še vedno deli naš narod” in “pripada naši preteklosti”. Osamosvojitev je bila posledica plebiscitarne volje velike večine Slovenk in Slovencev in obrambno pripravljenosti takratne vlade tudi na vojno agresijo. Osamosvojitev nas ni razdelila, tako tudi Kučan, ko pravi da se ni mogla zgoditi “kot dejanje enega dela Slovencev proti drugim.” Zato jo lahko tudi skupaj praznujemo.
Ne glede na to, kdaj je kdo o tem kaj rekel, se mi zdi pomembno dejstvo, da se v nekaterih zadevah vendar strinjamo. Iz tega temeljnega strinjanja bi se lahko razvil dialog in odnos, ki bi stvari “postavil na pravo mesto”kot pravi drugi bivši predsednik RS Borut Pahor. Če velja, da smo izvedli projekt skupaj, je edino smiselno in modro, da v tem duhu razvijamo tudi odnos do skupnega dosežka. Ne moremo imeti pod eno barvo oblasti enega spomenika osamosvojitve, pod drugo pa drugega – isto velja za muzej osamosvojitve, ki ga nihče ni koncipiral kot spomenik, ampak kot točko v podporo domoljubni, državotvorni in demokratični zavesti.
Glavni spomenik revolucije na Trgu Republike nikoli ni predstavljal vse Slovenije, ampak njeno z revolucijo pridobljeno oblast. Smiselno bi bilo, da bi izginil s Trga Republike na isti dan, kot smo prepustili zgodovino zastavo z rdečo zvezdo, ker pač ni predstavljal vrednot in načel osamosvojene in demokratične Slovenije.
Na drugačen glas smo čakali dvaintrideset let. Ni pomembno zakaj se je pojavil prav zdaj, bistveno je, da se je pojavil, ker daje upanje, da je pogovor o bistvenih zadevah mogoč. Pri tem ne gre samo za nekaj ton brona, katerega odstranitev tehnično ni problem. Težava je v tem, da naš odnos do totalitarne preteklosti in njenih simbolov ni celovit in ni evropski, na kar nas je opozoril tudi Evropski parlament. Se pravi, da se je treba lotiti celotnega odnosa do totalitarne zapuščine in mu dati tudi ustrezno mesto v šoli, kjer mladina skoraj nič ne izve o osamosvojitvi in razlogih zanjo, jo pa različne veteranske organizacije obiskujejo z nasprotujočimi si razlagami o osamosvojitvi, v vojni za Slovenijo pa smo se skupaj borili policisti, teritorijalci in civilisti.
Čas bi bil, da bi se tako kot so rekli v Izjavi SAZU o spravi lotimo zadev z resnicoljubnostjo in etično občutljivostjo. Če bomo šli po tej poti, bomo našli tudi prostor za dostojen pokop še vedno odkrivanih žrtev državljanske vojne in revolucije.
Naj živi Evropa miru in sprave, naj se ji Slovenija priključi!