Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Delovni del dneva začnem z dvema urama španščine.
10.00 – srečanje vodilne ekipe Gospodarske zbornice Slovenije z nekaterimi evropskimi poslankami in poslanci. Strinjam se s pogledi GZS na aktualno stanje in z njihovimi točkami, s tem, da bi dal pravno državo na prvo mesto. Moti me odklonilen odnos do trojke. Glavno vprašanje ni, trojka da ali ne, ampak – kaj nam hitreje in ceneje pomaga naprej. Če je to trojka, naj pride. Poslušam vlado, da zmoremo sami. OK! Zakaj potem ne pustite mojega žepa na miru? Zakaj ste segli v žep davkoplačevalcev za reševanje dveh zasebnih bank? Zakaj ste se tako drago in skrivnostno zadolžili, račun pa spet poslali nam?
Predlagam, da bi evropske poslanke in poslance bolj izkoristili. Mi smo v toku dogajanja, lahko damo pobude, lahko lobiramo…
12.00 – srečanje s predsednikom države. Pričaka me sproščen in nasmejan, jaz pa napet, ker mi je odletel gumb na suknjiču. Predsedniku razložim stisko, on pa mi takoj ponudi prvo pomoč. Razumem, da je protokol usposobljen in pripravljen tudi na take zadrege. Torej prepustim suknjič in ga s prišitim gumbom čez deset minut dobim nazaj. Vmes s predsednikom ugotoviva, da sta najini materi obe šivilji. Spomnim se, da je bilo tako tudi pri J. Delorsu. S tem je povezane nekaj filozofije. K moji mami so desetletja prihajale tudi kakšne ljubljanske gospe, take, ki so si želele kaj bolj kreativnega, kakšno posebno formo, kakšno rožo… To je bilo za mojo mamo okno v svet. Vojna ji je vzela možnost, da bi postala učiteljica, šivanje je bila nuja, ki jo je razumela kot ustvarjalno priliko.
S predsednikom govoriva o “Sloveniji 2030”, o Evropi, preteklosti in še o čem. Preteklosti se lahko razbremenimo samo tako, da se je lotimo drugače.
Ko zapuščam predsedniško palačo, vidim da park Sveta Evrope varuje še naprej revolucionar Kidrič, malo naprej pa podobno vlogo na Trgu republike opravlja Kardelj. V mojih študentskih letih so študentje Kidriča od časa do časa oskrbeli s štrucami kruha.
Doma Branki razložim zgodbo z gumbom. “Poslej nosi srajce in obleke kar h Pahorju, vidim, da hitreje naredijo, kot jaz doma”. Recite kar hočete, ampak danes sem doživel privilegij. Kje pa je še kakšen predsednik države komu poskrbel za odleteli gumb? Pa ne preveč političnih razlag, prosim. Hvala, Borut.
17.00 – Pučnikov večer. Dr. Rosvita Pesek izdaja pri celovški Mohorjevi knjigo o Jožetu Pučniku. Sedim ob Irene Žerjal, prvi Pučnikovi ženi. Ob njej je sin Gorazd. Irene mi pripoveduje o Rebulovih dnevnikih. Žal mi je, da ga nisem bolj pridno bral. Spominjam se je iz Pahorjevega zaliva, Mosta in še od kje. Nič je ne sprašujem o Jožetu, vesel pa sem kasneje Gorazdovih besed. Očeta je zadel bistvogledno in jedrnato.
Rekel sem mu, da je podoben očetu. To je zame kompliment, mi je odvrnil. Doživeli smo poln večer. Nisem vedel za Videtičevo zgodbo. Knjigo sem pozdravil kot nujno potrebno ter čestital avtorici in založnici.
Potem obiščemo Mohorjevo na knjižnem sejmu in prelijemo nov knjižni dosežek s pravo kapljico. Srečam Tomaša Valeno z Alenko. Žal mi je, da je predstavitev njegove knjige o Plečniku pri celjski Mohorjevi sovpadla s Pučnikovo, vesel pa, da sta se oba velikana zgodila hkrati.
Vabijo na me Barbierijeve dobrote. Te zamudim, plavca pa ne odklonim.
Večer nadaljujemo z Nikom Grafenauerjem, njegovo gospo, Ifigenijo Zagoričnik in še eno gospo v Operni kleti. Spomnim se, da smo študentje enkrat na leto po kakšnem hudem izpitu tu naročili kaj izjemnega, ponavadi zobatca. Z nostalgijo ne bo nič, danes ga nimajo. Bodo dobre tudi sardelice v moki in krompirjeva solata. Seveda ne gre brez debate o preteklosti. Gospa, ki je nihče dobro ne pozna, nas povabi naj pozabimo preteklost. Žal mi je, da sem pedagoški, ampak taki pozivi mi gredo res na živce, že zaradi osnovne skreganosti s kulturo. Spet vprašam, kdo pozna koga, ki bi si upal enemu samemu Judu predlagati, naj pozabi preteklost.
Ko se pozno odpravljam domov, sem še kar dobre volje, ne zaradi sardelic, ampak zaradi današnjega dolžnega poklona Pučniku.
Ko se je oblast zamenjala, na Adriinih letalih pred pristankom in po njem niso več napovedovali letališča Jožeta Pučnika, samo še letališče Ljubljana. ‘Sad ga vidiš, sad ga ne vidiš’, so rekli včasih.
Jože Pučnik, premočrtni zaljubljenec v svobodno Slovenijo je še vedno prečrtan. Tudi zato smo tam, kjer smo. Ker nekaterim tisti naši, ki so se borili za drugačno Slovenijo, nič ne pomenijo.