Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Danes potujem v Strasbourg preko Züricha. Iz letala posnamem nekaj Alp. Na letališču me presenetijo Švicarji z novim dokazom pozorne natančnosti. Na ekranih potnike obveščajo ne samo, na katerem traku se bo pojavila njihova prtljaga, ampak v koliko minutah. Tako je tudi bilo. Hvala.
Na vlaku proti Baslu prebiram domače pisanje preteklega tedna in vse bolj razumem včerajšnje vprašanje ugledne slovenske novinarke, kaj me motivira, da še vztrajam v politiki. Ali lahko sploh kaj storim, je vprašala.
Glede tega, kar se je na tiho, skrivnostno, brez konzultacije s parlamentom in taktično značilno zgodilo v petek, res ne morem veliko vplivati. Mislim na izdajo 1,5 milijarde evrov triletnih obveznic z letno kuponsko obrestno mero 4,7 (4,84) odstotka. Lahko pa rečem, da je to drago in predrago, še en udarec davkoplačevalcem in da bi se dalo dobiti cenejši denar. Lahko tudi vprašam, zakaj niso obveznic ponudili domačim interesentom? Mislim, da bi se jih za take obresti kar nekaj našlo. Kje je zdaj opevano zaupanje v lastne sile? Zakaj tako drag poklon “tujini”? Glede na to, kako se je to zgodilo – ob preizkušenem modelu, pri katerem davkoplačevalec nima možnosti obrambe – nimam vtisa, da je šlo najprej za korist države. Da je šlo za kupovanje časa, je očitno, kaj pa je zadaj, bo še postalo jasno. Zadevo so spet prodali kot nacionalni interes.
Ko smo v petek na regijskem srečanju NSi/krščanskih demokratov razpravljali o slovenskih in evropskih razmerah, je nekdo enkratno razložil, kaj pomeni tako dodatno zadolževanje – zadevo je poimenoval kot „pumpanje“ predrtega kolesa. Dokler ne bomo zakrpali zračnice, bomo „pumpali“ v prazno.
Berem, da je Alenka Bratušek prepričana, da trojka v Sloveniji ne bi delala nič bolje kot njena vlada. Napačno, saj ne gre za ali – ali. Ko pride trojka, vlada ne odide na plačan dopust. Trojka in vlada delata skupaj.
Težko prenašam to vladno psihozo in propagandno ideologijo proti trojki. Da država povabi trojko, mora biti hudo, vendar jo povabi na pomoč. Res je, da je zdravljenje trdo, toda zadnje čase so se začele države pobirati, tudi Grčija. S trojko ali brez nje – nimamo alternativnega programa. Poceniti je treba državo, izpeljati strukturne reforme, nehati zavirati gospodarstvo, začeti realističen socialni dialog … Vlada je podobna fantu, ki bi rad po celi noči s punco zjutraj nedolžen vstal. Kar je treba storiti, je treba storiti. Ne si podaljševati življenja z dragimi krediti in taktično čakati na tistega, ki bo moral ugrizniti v kislo jabolko. Preveč je taktiziranja in zavlačevanja, zato pravi Komisija, da je zmanjkalo “manevrskega prostora”.
Zdi se mi, da problem trojke za našo vlado ni samo v vprašanju suverenosti ali predvideni trdoti, ampak v tem, da bi trojka pogledala tudi pod kakšno odejo. Transparentnost pa ni bila nikoli odlika starih političnih sil. Pa ne mislim samo na privatno partijsko ekonomijo, ki se je imenovala Snežnik, tu so banke in druga podjetja v državni lasti.
Ključno vprašanje ni ali s trojko ali brez nje. Glavno vprašanje je, po kateri poti bomo prišli hitreje in ceneje iz krize. Demoniziranje trojke nam ne bo pomagalo, obremenjevanje nemočnih davkoplačevalcev s predragimi krediti tudi ne. V učinkovitost vlade bom verjel, ko bo Evropska komisija za Slovenijo napovedovala drugačne številke.
Kar pa se davkov tiče – se mi ne zdijo ne pravi, ne pravični. Ne vidim nobene prave volje pri zmanjševanju odhodkov. Vidim pa rezerve.
Berem Grgičevo v Delovi Sobotni prilogi. Hvali papeža in moralizira nad krščanskimi demokrati. Če bi spremljala kongres NSi, bi slišala večkrat omenjenega in citiranega papeža Frančiška. Glede na to, kako zaničevalno deluje kontinuiteta revolucionarno partijskega odnosa do krščanstva, sem prepričan, da bi še hujša ploha prišla, če bi slovenski kristjani novega papeža vzeli zares. Potem bi se moralo to poznati tudi z uporom laži in kraji ter revolucionarno utemeljeni ideološki polarizaciji. Poznati bi se moralo tudi na več medsebojnega spoštovanja.
Danes je mednarodni dan preudarne rabe antibiotikov.
O tem smo v EP sprejeli posebno poročilo. Problem, ki narašča. Antibiotik je postal draga navada. Srečal sem človeka, ki je klel zdravnika, ker mu ob prehladu ni predpisal antibiotika.
Na vlaku od Basla proti Strasbourgu ponovno berem oktobrsko številko ISIS-a, glasilo Zdravniške zbornice Slovenije. Še vedno sem presenečen, da je članek mag. Miloša Židaneka lahko izšel.
Njegov zapis se mi zdi izredno pomemben. Odpira prostor, v katerem je znanstvenost monopolno prisojena samo eni medicinski smeri. Tudi zdravstvena zavarovalnica je pri nas lahko samo ena. Nobenega pluralizma.
Ko sem se sam soočal z rakom, sem preštudiral veliko literature. Čudil sem se, kako različne stvari so razlagali in zastopali sami zdravniki z znanstvenimi naslovi – že glede fiziologije, kaj šele terapije, kemoterapije na primer. Imel sem veliko srečo, da sem srečal poštenega zdravnika. Rekel mi je, da mi lahko svetuje samo tisto, kar se je učil. Dodal pa, da so še druge poti, ki jih ne pozna, zato jih ne priporoča.
V isti reviji sem se razveselil Kordaševe predstavitve knjige nobelovca Maria Vargasa llose – Vragolije porednega dekleta. Spomnila me je na njegovo avtobiografijo, pa tudi na njegovo mamo, s katero sva pred leti delala v isti ustanovi. Avtorja sem letos srečal v Rosariu na politični konferenci, na kateri je kot liberalec govoril o pomenu duhovnosti. Predpostavljam, da mu je novi papež bolj všeč kot prejšnji.