Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Spet imam srečo. Sadno zelenjavna tržnica je to pot na Trgu Broglie. Kupim nekaj kakijev. Včeraj sem pri Boutenkovi (Raw Family Newsletter) bral, da so mu Latinci rekli “hrana Bogov”. Kaki je bogat z vitaminoma C in A, z magnezijem, bakrom, vlakninami, tudi z nekaterimi vitamini iz B-kompleksa.
Tramvaj zjutraj ni ravno v skladu z mojo voljo, ki po včerajšnji sproščeni večerji z novinarji sicer ni slaba. Zato se ob 7.40 javljam za Radio 94 kar s ceste. Dež je tu in na Notranjskem. Glede 14 milijard € za študentske programe za naslednjih pet let pa smo lahko dobre volje. Tu Evropa deluje.
8.00 – Danes sem bil na vrsti za uvodne misli pri ekumenskem molitvenem zajtrku, ki ga že vrsto let vodi kolega Malcolm Harbour. Ker je november zaznamovan v bolj vinskih predelih Evrope s Sv. Martinom, sem si za izhodišče vzel Marijine besede s svatbe v Kani galilejski: “Vina nimajo”. Ta stavek je vsaj na Dolenjskem največkrat citirani stavek iz Svetega pisma. Kakšna katastrofa, da na svatbi zmanjka vina. In kakšna sreča, da nekdo iz vode naredi vino. Vino se v Svetem pismu pojavlja velikokrat v družbi z žitom in oljem. Jezus je vsem trem namenil simbolno vlogo. Ne morem mimo loka od prvega čudeža do zadnje večerje, ko je vino dobilo najvišji status. Danes bi rekli, da je Jezus nekaj filozofiral in se upiral, ko ga je mati prosila, naj nekaj naredi. Rekel je, da njegov čas še ni prišel. Potem je le prevladal ženski smisel za konkretno – prav po zenovsko – tu in zdaj. Ugotavljamo, da se čudodelnik ni pojavil s kakšnim uvoženim magičnim artiklom, poslužil se je kar najpriročnejšega sredstva, pomagal si je z domačo vodo. Trdim, da je bilo vino brez dvoma organsko. Kolegi dodajajo misel za mislijo. Najbolj mi je všeč ona od estonskega kolega, ki opozori na dodano vrednost – Jezus je naredil boljše vino od onega, ki so ga svatje pili prej.
Pred zaključkom povem šalo, ki sem jo slišal v Kani ob prvem obisku Izraela: Umirajoči Jud je poklical sina ob smrtni uri in mu dejal, da bi mu rad ob koncu svojega življenja povedal veliko skrivnost. “Kaj pa je tako pomembnega, da si hranil za zadnjo uro, oče moj?” ga je vprašal sin. “Rad bi Ti povedal, da se da vino narediti tudi iz grozdja,” mu je z zadnjimi močmi povedal oče. Kontekst svatbe pa me je spomnil tudi na zgodbo Jožeta Pučnika, ki se ga bomo spominjali v petek. Mož, ki je bil sedem let v samici samo zato, ker je pošteno mislil drugače kot CK KPS, je doživel tudi to, da mu niso dovolili poroke z nosečo nevesto. Zato je za poroko pooblastil svojega brata Ivana. Jutranjo duhovno obveznost končam z mislijo, da smo tu, kjer smo, zato, da bi delali za dodano vrednost, da bi kaj izboljšali.
Sledi sestanek v zvezi s Svetovnim dnevom otroka, ki poteka tudi v EP. Državljanska pobuda, ki hoče varstvo človekovega dostojanstva od samega začetka (da gre za človeka od spočetja so pred dvema letoma sodili sodniki Sodišča EZ) je zbrala okrog 2 milijona podpisov. Sedaj čakamo na odgovor Evropske komisije.
10.30 – delovni pogovor z ljubljansko pisarno. Vabila na konference, seminarje, sprejeme dežujejo. Najbolj sem vesel vabila Gospodarske zbornice Slovenije. Zanima jih odločanje EZ v zvezi z gospodarskimi temami. Predlagal bom, da se dobimo večkrat. Ne samo zato, ker soodločamo o gospodarskih temah in jim sledimo od samega začetka, lahko tudi kaj predlagamo ali vprašamo Komisijo.
11.30 – tiskovna konferenca ob Svetovnem dnevu otrokovih pravic. Nastopimo Oreja, Mikolašik in sam. Opozorim na dejstvo, da so se očetje Evropske zveze preden so podpisali znamenito pogodbo o skupnosti jekla in premoga dogovorili za dve glavni izhodišči – spoštovanje dostojanstva vsakega človeka in delati skupaj. Potrebno bo ponovno premisliti, kaj pomeni spoštovanje človekovega dostojanstva danes. Koga sploh imamo za človeka?
12.00 – pozdravimo šestnajstletno Malalo iz Pakistana, ki bo prejela nagrado Saharova. Dekle govori zrelo. Življenje je spoznala v najtrši obliki. Zaradi zavzemanja za pravico žensk do vzgoje so jo skoraj spravili na oni svet. Njen oče je učitelj. Obsojan, ker ima tako hčerko. Po glasovanjih kosilo. Kaki in zeleni čaj.
14.30 do 16.00 – Konferenca ob Svetovnem dnevu človekovih pravic. Kot eden od panelistov v družbi številnih mladih spet govorim o spoštovanju človekovega dostojanstva. Prvi člen Listine temeljnih pravic pravi, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo in ga je treba spoštovati. Drugi člen pa govori o pravici do življenja in njegovem varovanju. Citiram Deklaracijo o pravicah otroka iz davnega leta 1959, ki že govori o pravicah otroka pred rojstvom. Tako v preambuli govori tudi njena naslednica iz leta 1989. Še nerojeni otrok je človek, ima dostojanstvo in pravice. Sam zanje ne more veliko storiti. Po predlanski sodbi Sodišča EZ je tu nova pravna situacija. Človeka je treba varovati od spočetja. Potrebna je občutljiva zavest, ki gradi na etičnem in eksistencialnem, ne pa na ideološkem vidiku, s katerim je polarizirana javnost.
18.00 – seja politične skupine. Ponavadi nam zmanjka časa, danes končamo po prvi uri. Zvem, da naš vodja Joseph Daul ne bo več kandidiral. Razumem ga. V petih letih se je močno nagaral, k temu je postal predsednik ELS. Slednje zadostuje.
20.20 – končamo z odgovarjanjem na elektronsko pošto in se spravimo na večerjo h Gruberju, kjer še enkrat srečamo slovensko novinarsko ekipo. Poslavljamo se ob zvonjenju malo po deseti. Pred stoletji je bil to znak, da je treba kramo pospraviti in nehati s prodajo. Že dolgo zapirajo veliko prej, zvonijo pa še, celo še kar glasno. Le kaj bi rekel poslanec Möderndorfer. “Doma” spravim skupaj še nekaj stavkov o Pučniku, ki jih dolgujem Rosviti Pesek za petkovo Spominjanje. Zapišem, da je bil Pučnik človek tektonske narave, premočrten, pravičen in idealist, strateg, ki je vse podvrgel svobodi Slovenije.
Vlak lepo drsi od Basla do Züricha. Žensko, ki prisede, razumem najprej, če gremo “naprej” in se razveselim nenadejane “Slovenke”, potem se izkaže, da ko zanima samo, če je “frei”. Jezikovni nesporazum izkoristim za kratko predstavitev Slovenije. V Zürichu bom, če bo vse po sreči, malo pred sedmo, malo pred deveto pa upam, da bomo odleteli proti Ljubljani.