Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Danes je v Belgiji državni praznik. Konec prve svetovne vojne. Pri nas o prvi svetovni vojni po drugi svetovni vojni uradno ni bilo veliko govora. Da ne bi zasenčila komunistov in njihovega koncepta svobode v drugi. Šele Vasja Klavora je začel s svojimi knjigami utirati pot v več vedenja in bolj pravičnega odnosa do prve.
Zamudim vlak in ugotovim, da na praznik ni toliko zvez do centra. Na avtobus št. 95 bi moral čakati četrt ure, zato po Avenue de la Couronne mirno odkorakam proti parlamentu.
Po poti urejam vtise z včerajšnje razprave na kongresu evropskih čebelarjev.
Panelistka, ki je pred menoj govorila o direktivi o medu, je omenila močna čustva in svetovala zelo umirjen pristop. Publiko je to razburilo. Spomnil sem se, kako zlahka se pri nas, ko zmanjka argumentov, nekoga označi za čustvenega. Ja, kaj pa lahko sploh počnemo brez čustev? Kaj pa ostane od človeka, če ga “razčustvimo”, se odpovemo njegovi naravi? Se da biti brez čustev ob rojstvu ali ob smrti in še kdaj? Spomnim se tudi nekdanjih referentov, ki so brali dolge referate. Kaj niso govorniki brez čustev nekaj najbolj groznega, kar lahko doživiš?
Ko pridem na vrsto, stopim v bran čustev. V razpravi o možnosti odobritve nove vrste gensko spremenjene koruze čustev ne manjka. Mislim, da jih bo čedalje več. Zlasti, če ljudje ne bodo zadovoljni z odgovori znanstvenikov in z odločitvami politikov.
Borim se za to, da bi potrošniki vedeli, kaj kupujejo, ko kupujejo med. Pravico imajo vedeti, ali med vsebuje gensko spremenjeni cvetni prah ali ne. Etiketa bi to morala povedati. Potrebujemo več kot zgolj možnost zasebnega znaka čebelarjev, da njihov med ne vsebuje gensko spremenjenega cvetnega prahu. Kdor se trudi kot eko-čebelar za neoporečni med, ne sme biti zato kaznovan, oziroma bi moral od tega nekaj imeti.
Veliki uvozniki seveda niso zainteresirani za testiranje in označevanje. Potrošniki ob naraščajočih boleznih pa bodo vse bolj pozorni na kakovost hrane. Nekateri že sedaj ne marajo ničesar, kar vsebuje gensko spremenjene organizme. In so pri tem tudi čustveni.
Čebelarje vprašam, ali so za nove odobritve gensko spremenjenih vrst v Evropi, kaj želijo v odnosu do potrošnikov, kakšno ureditev predlagajo glede cvetnega prahu. Ker so že drugi govorniki pokurili ves čas za vprašanja, razprava ni mogoča, zato bo prišel predstavnik evropskih čebelarjev na pogovor v pisarno. Vnaprej pa mi je povedal, da so proti novim GSO in za jasen odnos do potrošnikov.
Zelo sem vesel stojnice Api-routes/čebelarskih poti, gospe Arihove in sodelavke, pri katerih se najraje ustavljajo Francozi. Ko smo pred leti več kot šest tisoč udeležencem Apimondije – Svetovnega čebelarskega kongresa v Ljubljani ponudili številne izlete po Sloveniji, je to rodilo novo vrsto turizma – apiturizem. Nazaj prihajajo tisti, ki jih je takrat navdušila Slovenija in novi ljubitelji čebel, narave, kulture in gostoljubja slovenskih čebelarjev. Naj živijo Apiroutes!
10.00 – dolga koordinacija pisarn. Planiramo delo do konca leta – doma, tu po svetu. Kot kaže, da bo treba obiskati japonske pogajalce za sporazum o političnem sodelovanju, v soboto pride Peter Opeka, pripraviti se je treba za srečanje krščanskih demokratov iz Notranjske, jutri bomo volili novega predsednika Evropske ljudske stranke, v četrtek bo politična skupina obravnavala v Amsterdamu vprašanja energetike, rasti in zdravja, v petek govorim na Svetovnem forumu za poslovno etiko ob njegovi deseti obletnici …
Ob enih se odpravim na ponedeljkov sok v bližnjo Guapo, a ugotovim, da praznik velja tudi za njih. Potem si naredim v pisarni ingverjev čaj.
Popoldne se lotim grmade mailov. Odpišem dr. Mavretiču, ki sem ga srečal pred nedavnim v Vitanju, glaciologu Skvarči, ekstremnemu pilotu Urbančiču …
… In se neznansko (kako sem bil čustven) razveselim sporočil mag. Miloša Židanika, dr. med. o pomenu hrane rastlinskega izvora. Tudi tu v Bruslju poslušam izjave, da se diabetesa ne da pozdraviti, zdaj pa končno tudi pri nas zdravnik trdi drugače – na portalu MojaLeta in v strokovni reviji ISIS – glasilu Zdravniške zbornice Slovenije.
Ko sem v nekem zdravniškem krogu omenil Kitajsko študijo dr. Campbella, mi je nekdo dejal, da gospod Campbell veliko zasluži. Mene ne zanima, koliko zasluži, ampak ali ima prav. Kar sem doslej prebral, ne od šarlatanov, ampak od zdravnikov in raziskovalcev, me potrjuje v prepričanju, da ima dr. Campbell prav.
Pristop, ki ga svetuje dr. Židanik, ne rešuje uspešno le problema diabetesa tipa 2, lahko močno pomaga tudi tistim z diabetesom tipa 1. Hvaležen sem, da je avtor povedal nekaj o mleku, o vplivu rastlinske diete na multiplo sklerozo, še posebej pa, da je opozoril na dejstvo, da “klasična medicina bolnika z rakom praviloma pasivizira”. Bolnik živi od pregleda do pregleda v strahu, namesto da bi se aktiviral na podlagi priporočil, kaj lahko sam stori za svoje zdravje.
Iskrene čestitke, dr. Židanik. Upam, da bo po Vaših resnicoljubnih in pogumnih objavah prišlo do večjega poudarka na preventivi. Državnega denarja, ki ga je vedno premalo, ni treba usmerjati v raziskave tistega, kar je v dolgih letih raziskovanja že ugotovil dr. Campbell. Denar uporabimo za uporabo tega, kar je ugotovil. Dajmo ga v preventivo, v informiranje in izobraževanje. Tudi – ali najprej – zdravnikov.
Še oseben dodatek – priporočila glede rastlinske hrane sem preizkusil. Zadeva deluje.
Zvečer se mi je zgodil mali odklon od malo prej zapisanega v duhu spoštovanja naše kulturne dediščine. S sodelavci smo se želeli pokloniti tradiciji in malce martinovati. Našli nismo nobene evropske restavracije, niti nemške ali avstrijske, ki bi ponujala raco. Edina rešitev je bila bližnja kitajska restavracija. Nekaj kosov Martinove race, četudi na kitajski način, použite v prijetnem ozračju, me verjetno ne bo vrglo iz tira, se bom pa jutri bolj držal zelja.
In ko smo že pri Kitajcih, naj se spomnim, kaj sem doživel v Ribnici pred nekaj leti, ko sem bil govornik na ribniškem sejmu. Na zadnjem vozu povorke s suho robo so se pripeljali Kitajci. To je globalizacija. Kitajski les in kitajska riba v Ribnici. Tako je. Ampak Ribničani so še vedno najboljši.