Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
10.00 – tiskovna konferenca. Se mi zdi prav, da se oglasim. Ne samo zato, da ne bi kdo rekel – Lojze pa nič. Govoriti je treba zelo jasno. Če ne bomo razumeli, za kaj gre, bomo plačali še višjo ceno.
Glavna sporočila: Slovenijo še naprej finančno izčrpavajo. Davkoplačevalci vseh slovenskih dežel združite se. Način reševanja dveh zasebnih bank ni izraz javnega interesa. Ključno je vztrajanje na transparentnosti bančnega poslovanja, sicer bomo kar naprej sanirali ene in iste banke ter financirali iste lobije. Šibka dinamika vladinega ukrepanja izziva ukrepanje Bruslja. Jesen bo zahtevala rešitve. Trojka pride na povabilo, ne sama od sebe. Pozdravim napredek pri bančni uniji. To je nujen odgovor na politično in neodgovorno bančništvo.
Z dveh radijskih postaj me po tiskovni konferenci kličejo za mnenje o krizi.
13.00 – srečanje z vodstvom NSi o pripravah na evropske volitve.
Popoldne še enkrat prebiram Belo knjigo o osamosvojitvi. Knjiga ni samo bela, je tudi debela, predvsem pa težka. Objavljeni dokumenti govorijo, da nismo bili tako enotni, kot želijo nekateri prikazovati že kar na mitičen način. Pomislim, da me nekateri zgodovinarji – raziskovalci osamosvojitve, o tistih časih doslej niso ničesar vprašali. Problem zgodovinopisja ni samo falsifikacija, laž, ampak tudi zorni kot – kaj hočeš in česar nočeš videti.
19.00 – Prebold, predstavitev Bele knjige. Vesel sem, da so tam ustanovili območni odbor Združenja za vrednote osamosvojitve.
Predstavitev vodi Roman Končar, govoriva z Janšem.
Kako smo se počutili, ko so na dan volitev nove vlade, razoroževali slovensko Teritorialno obrambo? Kako je bilo z enotnostjo pri osamosvajanju? Kako je potekalo druženje takratne opozicije z Markovićem …?
Enotnost na ljudski ravni smo doživeli ob plebiscitu in ob napadu JLA, na politični ravni tega nismo čutili. Razoroževanje so izvedli na prefinjeno izbrani dan – ko ni vladala več stara in vajeti še ni prevzela nova vlada – 16.5.1990. Predsedstvo, ki je bilo že konstituirano, je v vlogi vrhovnega poveljnika reagiralo z veliko zamudo. Knjiga dokazuje, da je predsedstvo vedelo, kaj se dogaja. V skupščino je poslalo dve poročili z različnimi datumi obveščenosti.
Takega ravnanja Predsedstva nismo razumeli v podporo osamosvojitvi. Tudi ne nagajanja opozicije po že znanem rezultatu plebiscita, ko smo nekatere ključne osamosvojitvene zakone sprejemali ob njihovem nasprotovanju z minimalno večino. Pa sindikalne proteste nekaj dni pred osamosvojitvijo, podiranje generalnega državnega tožilca, strašenje Slovenije z lakoto in še kaj. Bela knjiga z zamudo prikazuje in dokazuje, da Demos projekta osamosvojitve ni izpeljal v pogojih romantične politične podpore, ampak v navzočnosti plana B. Bili smo pogumni, srečo pa smo imeli, ker so nas podcenjevali domači in zunanji igralci. Računali so, da se bo ponesrečilo: “Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan…”
Po predstavitvi srečam veliko osamosvojiteljev. Pogrešam Milana Dobnika. Ni jim vseeno. Sprašujejo se, kako je mogoče zapraviti državo, ki smo ji takrat pripravili solidne temelje in je vrsto let lepo napredovala. Mislim, da prvič srečam Freceta brez prešernih muzikantov.
Razumem. Čas ni vedno za glasbo … Spominjam se, da je imel Moris med vojno za Slovenijo svoj oktet. Zapel je tudi v Cankarjevem domu.