Ponavadi me sprašujejo, kakšen je moj delovni teden, zadnjič pa je neko družbo zanimalo, kaj se mi dogaja za konec tedna. Bom popisal, kako je bilo ta teden.
Iz Indije sem vrnil v četrtek zvečer z “revolucionarnim dogajanjem”, tako da v petek nisem mogel na pogreb prijatelja, ki je umrl za rakom. Do večera sem toliko uredil notranje procese, da sem lahko opravil evropski večer z dr. Evgenom Bavčarjem, nekdanjim študijskim kolegom na
zgodovini, filozofom, slepim fotografom, ambasadorjem slovenske kulture, z enim najgostejših Slovencev in odprtih svetovljanov. Zapomnil si bom njegove besede: “Doživel sem samo slovensko svetlobo.” Iz nje živi in ustvarja, z njo razsvetljuje ves svet. Sedaj študira ikone. Prijatelju, ki v Parizu prijateljuje s Kundero in je pomagal na pot v Evropo Pahorju in Rebuli, sem se zahvalil z Ustavo v brajici.
V soboto se je zgodil zgodovinski dan. Dva prijatelja sta se ponudila za obrezovanje mojih jablan, pridružila sta se še sestrična in njen prijatelj, brat Branko pa je prevzel intendantske posle. Kosilo smo začeli s prvim regratom z moje rojstne parcele. Delo je trajalo do mraka, opravili pa
smo ga res temeljito. Opoldne, ko je zazvonilo od Sv. Antona, se je zgodila duhovna starosvetnost – zmolili smo angel Gospodov, večinoma vsak na svojem drevesu.
Na moja mladostna leta me je najbolj spominjal veter, ki nas je svežil ves dan. Takrat smo ga bili zelo veseli, ker je bil dovolj močan, da je v brnečo pesem zanihal gumo, ki smo jo vpeli v leščev lok.
Nazaj grede smo se oglasili pri družini moje sestrične, ki se bliža devetdesetim, njihova kmetija pa se usmerja v sirarstvo. Sestrična ostaja po mamini smrti ena redkih oseb, ki mi bo lahko še kaj povedala, kako je bilo med vojno in po njej.
V nedeljo sem nameraval v Planico, a sem jo iz družinskih in vremenskih razlogov odpovedal. Tako je bilo na razpolago dovolj časa za vse jutranje procedure z meditacijo vred in seveda za zeleni kašasti sok, ki mu da največ zdravilnega klorofila čemaž iz okolice Vrhinke.
Ne spomnim se, kdaj sem skoke iz Planice nazadnje gledal po televiziji. Tako z Branko navijava za naše orle in za Tino … Potem sočustvujeva. Take situacije so samo za močne ljudi. Treba je znati biti tudi drugi. V vsakem primeru sva ploskala izrednim borkam in borcem.
Skupnega kosila z mladimi nimamo, ker je vnuk zbolel. Popoldne greva z Branko v Soro prižgat svečko v soboto pokopanemu prijatelju, pilotu. Spomnil sem se njegovih besed, “Those who fly, touch the sky” (Tisti, ki letijo, se dotikajo neba). On se ga poslej ne bo nehal dotikati.
Potem skočiva na Osolnik. Vsaj jaz zopet po dvajsetih letih. Ob pol šestih sva na pevskih vajah. Čas je nevarno razredčil sopranske vrste. Vadimo tudi meni še znane pesmi. Vesel sem, da sem po dolgem času lahko spet v pevski vlogi na stolnem koru.
Med mašo se pod korom vname glasen prepir med klošarji. Zgleda, da je to odneslo mojega starega znanca, ki je prosil ob vratih pred začetkom maše. Po maši sta bila tam dva Romuna. Tudi za prosjaška mesta je borba. Od dneva se nenavadno zgodaj poslovim s še enim zelenim kašastim sokom. Pred spanjem iščem primerno besedo za ta dolgi prevod neslovenskega “smoothija”. Še najbližje se mi zdi “zmeško”. Če najde kdo boljšo rešitev, ga povabim v Bruselj na pivo.
Na poti v Bruselj srečam kolege, sorodnico in vrsto državnih uradnikov. In vreme, ki mi po dolgem času spet ponudi priliko za nekaj posnetkov Alp.