20130921_1370032_46776257_normalVelikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …

Zjutraj me nič ne boli, se mi pa zdi, da je moj obraz malce asimetričen, zaobljen na desno navzdol. Ko so Muja vprašali, kaj bi izbral – lepoto ali neumnost, je dejal – lepota mine. Jaz sem izbral vrečko ohlajenega želeja se spravil potem na tržnico.

Po dolgih letih srečam na Miklošičevi znanega Američana, ki me opozori na zanimivo dogajanje na Prešernovem trgu. Pravi, da je zanimiva tekma med dvema glasbenima skupinama. Verjetno ni šlo ravno za tekmo, se je pa obe skupini dobro slišalo.

Pri cerkvi se je ustavil glasbeni sprevod R. Krišne, pod Prešernom pa igrajo mladi Pustotnikovi harmonikarji. Mimo pride tudi župan Janković.

V množici poslušalcev se mi približa mož, se predstavi in pove, da jih nosi enaindevetdeset. “Berem komaj še, imam pa izkušnje in vem, zakaj gre. Ozračje je podobno kot pred drugo svetovno vojno….” Ne gre mi najbolje skupaj s polkami in valčki.

Lepih jurčkov je na tržnici na pretek. Za večerjo vzamem tiste s Pokljuke.

Danes deluje tudi pilotski krožek, ki ga vodi Peter. Iva Daneva to pot ne srečam. Verjetno je tudi dopoldne zaposlen s košarko.

Zelenjavo za moje sokove nabavim pri kmetu, ki ne uporablja kemičnih sredstev. Lani sem kmetijo obiskal in se prepričal, da uporablja samo naravna sredstva.

Na hitro pogledam še vinarje, ki so se predstavili na Eurobasketu. Ne pijem – iz dveh razlogov – antibiotik in vožnja na Dolenjsko.

Dolenjska se jesensko umirja. Odkar vso Slovenijo doživljam kot vrt, me ne jezi preveč, če se kje promet upočasni ali ustavi.

Mamo dobiva z Branko popoldne v dobri kondiciji. Diha normalno in globok kašelj se je malo unesel. Ne spominja se samo različnih zgodb, zanima jo tudi marsikaj aktualnega.

Pesmi pa, pravi, ne piše več. Pred nekaj leti so ji še kakšno objavili v Dolenjskem listu. Spominja se, kako in koliko je brala ob luni. Sveča je bila predraga. Ni ji bilo lahko. Ko ji je pri šestih letih strela ubila nosečo mamo, so jo dali v varstvo dvema starim tetam, pri desetih pa so vaške barabe ubile še očeta. Njena mama je imela pesniški dar. Če je prišel navdih med delom na polju, je stekla na pod in stihe napisala z ogljem na bukovo desko. Marsikatero pesem je dala enemu od trebelskih učiteljev, ki pa jih je baje večinoma objavljal v Bogoljubu kar pod svojim imenom.

Na poti nazaj se ob pogledu na Primskovo spomniva znamenitega in zdravilsko učinkovitega duhovnika Humarja, h kateremu je prišel zdravja iskat tudi eden od španskih prestolonaslednikov.

Pozno popoldne prinese nekaj gospodinjskih opravil. Priznam, da ne posesam stanovanja vsako soboto in se s tem ne bi posebej hvalil.

Proti večeru sprehod z Ožbejem. Pogovor o delu, Sloveniji, Evropi, načrtih …

Neverjeten družinski podvig. Z Branko in Nežo v Kinodvoru pogledamo Bičkovega Razrednega sovražnika. Prvenec, ki obeta. Me ne čudi, da so mu zaploskali v Benetkah in še kje. Tako granitnega Samobora še nisem videl. Da bo nastopila Ester tudi nisem pričakoval. Preskok v novo kakovost nam ne bo uspel, če ne bo močneje spregovorila umetnost.

Slovenija še enkrat in to pot zadnjič zmaga. Pade Ukrajina. Peto mesto in uvrstitev na svetovno. Najbolj sem užival v enkratnih igrah proti Španiji, Italiji in Grčiji. In v publiki. Ta ekipa je zmožna več.