Ugotavljam, da mi začetek leta prinaša čudovita doživetja.
Naj začnem s praznovanjem okrogle obletnice Marcela Buha. Mož praznuje prvih petinsedemdeset let. Vrsto let me je vabil januarja na svoj praznik in trpel, ker sem se vedno postil. To pot me je prosil, naj vendar naredim izjemo in nekaj pojem ter popijem kaj več kot le kozarec zeljnice: “Rad bi Te videl, da enkrat ješ in piješ.” Tako sem moj redni post premaknil na februar in pri Čadu praznovalsko jedel in pil, kar izdatno, bi rekel. Pa to ni glavno. Bistveno se mi zdi, da se pri Marcelu vedno zbere pestra družba, v kateri ne manjka izrazito desnih in levih udeležencev po politični, kulturniški ali podjetniški strani, celo kakšen bivši odbovec bi se našel. Bilo je praznično, spoštljivo, samo pozitivno in veselo. Seveda smo imeli muziko, pa še zapeli smo. Dragi Marcel, vse najboljše za Tvojih 75!
Naslednje praznično dejstvo se je zgodilo 28.januarja na Pokljuki s tridesetim tekom politikov, diplomatov in podjetnikov. To je bila pobuda dr. Gustija Mencingerja in Vinka Grašiča, prvih mož športne komisije Slovenskih krščanskih diplomatov. Šport naj druži, smo rekli takrat. Vesel in ponosen sem, da je prireditev od vsega začetka doživela nadstrankarski status in je edina taka pobuda oziroma prireditev, ki je preživela. Lepo je bilo videti različne ljudi na smučeh, ki vse kar deli, pustijo v bližini Ljubljane v dolini in se prepustijo sproščenemu druženju na snegu. Prišlo je tudi največ veleposlanikov doslej. Iskrena hvala družini Grašič in športnemu društvu “Strelica”, da zastonj vztrajajo pri pomembnem poslanstvu, ki povezuje.
Po dokazu pri Marcelu Buhu in na Pokljuki, da se slovenskemu politiku lahko zgodi tudi kaj lepega, sem se odločil, da se pridružim postni skupini Marjana Videnška, ki organizira skupinska postenja že trideset let. Odpravil sem se na Debeli rtič in doživel v skupini štiridesetih postečih se dneve brez primere. Tudi tu so bili ljudje zelo različnih profilov in starosti, vsi pa z voljo, da naredijo nekaj zase. Nekaj povratnikov s pozitivno postno izkušnjo in večina novih, odprtih za novo pot. Prva izkušnja je dovolj, da vidiš, da post res deluje, potem jo lahko ponavljaš in poglabljaš. Ko sem ob odhodu pregledoval, kaj se mi je v osmih dneh posta dogajalo, sem ugotovil, da ves ta čas nisem slišal negativne misli, visokega glasu, negativne geste. Seveda nisem gledal televizije in bral dnevnikov. Zgodil se je odklop, ki omogoča preklop v drugo kakovost. Kaj vse smo si podelili na urah sprehodovin skupnih srečanj, koliko nepričakovane iskrenosti v osebnih zgodbah, koliko šal, ping-ponga in nove igre “štrbunk”. Iz dneva v dan smo postajali boljše volje, bolj razigrani, postali smo skupnost. Doživeli smo bogateča srečanja s primarijem dr. Tomislavom Majićem, alpinistom Vikijem Grošljem in psihologom dr. Andrejem Perkom. Vmes pa so naše celice opravljale razstrupljanje in prenovo, v procesu avtofagije, kot jo je razložil molekularni biolog in nobelovec dr. Yoshinori Oshumi. Ne čudi me, da je ob koncu čudovith dni večina najavila nadaljevanje posta. Tudi jaz.
Pozitivnih zgodb pa še ni konec. Močno sem se razveselil dveh povabil na petje v Šentjerneju in obe z veseljem sprejel. Najprej moško petje pri Lojzetu Simončiču, kar v stari “štali” ob nekaj stopinjah minusa in dobrem čaju. Bilo je medgeneracijsko, stari in mladi. Cvičkali so redki, ker se je večina že odločila za abstinenco do Velike noči. Veliko smo jih zapeli, prav po starem. Malo sem se bal za glasilke, pa je bilo zjutraj vse dobro. Hvala, dragi pevski prijatelji za lep večer. Ne bom več govoril, da se v Sloveniji vse manj poje.
Noč pa je prinesla še posebno pevsko presenečenje. Sem mislil med dvemi pevskimi večeri prenočiti pri Majzlju, pa me je prijatelj Jože presenetil z možnostjo, da prenočim v Pleterjih. In ne samo to, poskrbel je za izjemno dovoljenje, da se priključim nočni molitvi menihov v zimski kapeli. Tako sem po skoraj petdesetih letih spet izkusil posvečene trenutke, ki sem jih kot študent doživljal v času priorja Janeza Drolca.
Priliko, da se lahko ob polpolnoči pridružim “jutranjicam, hvalnicam in angelusu” sem doživel kot milostno dejstvo, kot vstop v svet tistih, ki jih ne zanima bučni svet polarizacije, ampak adoracija v smeri božjega kraljestva. To pot sem ta čas doživel močneje kot pred desetletji. Dotaknilo se me je že tiho zbiranje menihov.Prior mi je ljubeznivo odprl psalterij, vendar med petjem nisem tvegal dodati svojega glasu, da ne bi motil duha, ki sta ga z bratsko ubranostjo zaznamovali posvečena samota in tišina. Malo po eni sem še enkrat dodal nekaj polen v meni ljubo kartuzijansko peč, potem pa razmišljal kako pomembna je kontemplacija, svet tistih, ki se ne gredo dnevnega aktivizma, pa vseeno vplivajo, danes bi rekli z digitalizacijo duha. Kaj lahko naredi več, kot iskren in globok priklon božjemu? Hvala dragi bratje, za nočno izkušnjo, ki me je zbližala z bistvenim.
Pevski večer v kulturnem domu v Šentejerneju s pevci iz Vrhpolja, Krške vasi in rodnega Trebelnega je bila zahvaljujoč povabilu Franca Frenka-Korla Veglja še ena dodana vrednost dneva. Peli so tako, kot se je pelo v pevski šoli na tridnevnih ohcetih nekoč. Tradicija so naše korenine, ne preteklost. Iz korenin se hrani celo drevo. Brez korenin ni prihodnosti. Hvala, dragi pevke in pevci, za pesem in domoljubje!
Na poti proti Ljubljani se pogovarjamo, kako so ljubljanske proslave praviloma predstave, kot da se vesela praznovalska srčnost Ljubljani ne spodobi. Taka je bila tudi letošnja Prešernova proslava. Na državni praznik bi kot državljan pričakoval, da proslavljamo nekaj skupnega in da se pri tem držimo vsaj nekaterih pravil. To pot ni bilo tako. Projekt ni bil Prešeren, ampak Svetlana Makarovič, z vsem svojim kulturnobojnim srdom. Ni šlo za spontanost pesnice, ampak za dobro izdelano režijo z naciljanim viškom. Eni so zaploskali, eni odšli. Proslava/predstava, ki nas je razdelila. Na naslednji bo verejtno še kdo manjkal. Tako uzurpirani Prešernovi proslavi se obeta usoda udeležbe na dnevu državnosti in dnevu samostojnosti in enotnosti. Hudo bo, če bodo na njih samo še “naši”.
Spomnim se, kako je bilo v letih 1990 in 1991 v Planici, ki ima skoraj status državnega praznika. Na ti. politični tribuni je desno spodaj mirno in neovirano stal Stane Dolanc, okrog pa ljudje stare in pomladne linije. Nič se mu ni zgodilo. Planica je od vseh in čez vse. Tako je bila na začetku tudi praznovanje pri Najevski lipi. Potem so prišli “naśi” in drugih je bilo samo še za seme. V zadnjih letih se mi zdi ob lipi spet bolj pluralno.
Skoraj petdeset let smo v političnem in ideološkem enoumju opazovali in izkušali zmagoslavni koncept “naših”, ki imajo vedno prav, vse vodijo in vse kontrolirajo. S tem smo hoteli z osamosvojitvijo in demokratizacijo za vedno prekiniti, dabi se vrnilo spoštovanje drugega in drugačnega, da bi politiko vrnili v službo skupnega dobrega. Hudo bo, če bodo spet veljali samo eni, samo “naši”, s Svetlano Makarovič ali brez nje.
Pravijo, da hočejo depolizirati RTV, nimajo pa težav s politizacijo Prešernove proslave.