Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Zjutraj gre vse po proceduri. Nisem pričakoval jutranjega pogovora z Branko, vendar je obema dobro dél. Preveč funkcioniramo in premalo se pogovarjamo.
7.15- Do prve obveznosti ob devetih vložim dve uri španščine. S profesorico na ljubljanskem Berlitzu trenirava predvsem čase. Vmes si zapišem vrsto novih besed.
Za domačo nalogo pa sem moral popisati zgodbo o Estanciji Christini ob jezeru Uppsala.
Menda je bil angleški mornar, ki se je zaljubil v gospodično visokega statusa. Njeni starši so bili proti poroki, zato sta pobegnila v Argentino, dobila v nenaseljenem delu Patagonije od države zemljo, si nabavila ovce in začela z volno. Enkrat na leto sta odpremila volno proti Angliji in enkrat na leto sta dobila angleške dnevnike, ki sta jih prebirala z enoletno zamudo. Rodila sta se jima hčerka Christina in sin. Hčerka je pri dvajsetih letih umrla za pljučnico, nato so posestvo poimenovali po njej. Sin pa je šel v Buenos Aires študirat elektrotehniko in ga kmetija ni zanimala. Ko sta starša ostarela in se je pojavilo vprašanje dedovanja (sicer bi izgubili posestvo) se je sin z ženo, s katero nista imela otrok, vrnil na posestvo in kmalu umrl zaradi kapi. Hišo in zgodbo so poznali tudi tisti Slovenci, ki so tam okrog osvajali deviške andske vrhove. Eden od njih je osamljeno in ostarelo gospo do konca njenih dni vzel k sebi, posestvo pa je spet prevzela država. Danes je Estancia Christina v neznansko lepi patagonski divjini eden od viškov turistične ponudbe. Priznam, da mi v prvem poskusu vse te zgodbe ni uspelo spraviti v dostojno španščino. Con ayuda muy profesional….
9.00 – V hotelu Union se dogaja zadnji forum Evropskega partnerstva v boju proti raku. Vesel sem, da se je Slovenija po državni in civilni strani tako zapisala boju proti raku. Leta 2007 smo začeli z mednarodno konferenco – soorganizatorja sta bila Evropska koalicija pacientskih organizacij in MAC (Evropski poslanci proti raku) na kateri so se prvič srečali bolniki, zdravniki, novinarji, industrija, politiki, raziskovalci, celo alternativci. Temu je sledilo predsedovanje Slovenije EZ s prioriteto boja proti raku in z odmevno konferenco, ki je trasirala pot do sklepov Evropskega sveta, s katerimi je boj proti raku postal politična zaveza na najvišji ravni. Ne poznam konference, kjer ne bi slovenskega predsedovanja omenjali zaradi tega. Potem je Evropska komisija leta 2009 začela s projektom EPAAC (European Partnership Action Against Cancer), osrednjo koordinacijo pa zaupala slovenskemu Inštitutu za javno zdravje. Danes mi v nastopu ni bilo treba zelo poudarjati potrebe po nadaljevanju projekta. Komisar za zdravje Borg se je jasno zavezal nadaljevanju projekta, IJZ pa bo nadaljeval z delom, s katerem se je izkazal na evropski ravni. Porasta raka še nismo ustavili, prepričan pa sem, da več partnerstev na skupni fronti pomeni dolgoročno tudi manj raka.
Omenim tudi začetek čezmejnega zdravstvenega varstva in poudarim, da ta evropska možnost ne bo prinesla samo gibanja bolnikov, ampak tudi gibanje znanja. Srečam litovskega ministra za zdravje – socialdemokrata, s katerim sva se dobro razumela v času Evropske konvencije – in številne borce proti raku iz vse Evrope.
Razumem, da minister v odstopu ostane doma (razumem tudi njegove razloge za odstop) – dobro ga je zastopala državna sekretarka, težje pa razumem, da na dogodek takega ranga ne pride kdo iz Državnega zbora. Zdravniki me sprašujejo, kdaj bomo dobili skupino borcev proti raku v Državnem zboru. Obljubim, da bom dal še eno pobudo. Desnim in levim, tako kot to deluje v EP. Pri raku je treba strniti vrste.
Vidim, da so organizatorji uspeli pridobiti tudi Tino Maze. Bogatejši sem za majico z “My way is my decision” (O moji poti odločam jaz). Če pa Massi kaj pametnega svetuje, tudi ni narobe.
Ob tem se spomnim jutranjega prizora. Mlado dekle pred vstopom v avtobus na običajen način ugasne cigareto. Dvomim, da bi bil kakršenkoli nasvet naklonjeno sprejet. Kajenje gre pod svobodo. Nekdo mi je tudi twitnil nekaj na to temo, češ da odločitev za kajenje ne prizadeva drugih. Dokler te ne stisne. Potem lahko počrpaš iz družbe veliko več, kot si dal za zdravstveno zavarovanje. Industrija tega argumenta oz. dejstva ne sprejema. Govori o delovnih mestih in o dobičku.
Potem obiščem pisarno. Dogovorimo se za zadnji letošnji evropski večer. Ta bo bolj vesel in z dobrodelnim poudarkom. V Bruselj grem preko Pariza. Prej pa doma pripravim zeleni kašasti sok iz sladko zrelih goriških kakijev, avokada in pora, ki ni doživel kemije. Ni mi ga bilo treba posebej propagirati. Celo Branka, ki je zame absolutna kuharska avtoriteta, ga je pohvalila.
Bled nas na letu proti Parizu pozdravlja iz sence, tako tudi Osojsko, Belo in Milstattsko jezero, potem se Alpe komaj še kaj pokažejo. Na letalu se spet jezim, ker ni navodil za potnike v slovenščini. Pomanjkanje spoštovanja. Frigide pride s skuterjem do Gare du Nord z malo zamude. Pogovarjava se o njenem nastopu na evropskem molilnem zajtrku. Ne potrebuje nobenih nasvetov. Ne bo govorila doktrinarno, ampak zelo osebno o odnosu do Jezusa, s katerim ima posebno izkušnjo. Čez en teden jo bo delila z okrog tristo politiki iz vse Evrope. Zelo ji je všeč novi papež. Z molilnim zajtrkom ima izkušnjo, saj je bila pred leti v ZDA, kjer molilno srečanje vodi predsednik države. Čez en teden jo bom predstavil kot nevarno žensko. “Prav, taka tudi sem,” mi pravi.
21.00 – Thalys drsi proti Bruslju. Potrebujem samo slabo uro in pol. Toliko kot sem kot gimnazijec potreboval od Pijavic do Novega mesta.
Pripravljam predstavitev za Frigide. Oseba, ki ji gre zares. Taki so res nevarni, ne samo zato, ker so sposobni spraviti v centru Pariza na noge več kot milijon ljudi. Frigide ni v politiki, niti ni članica kakšne stranke, hoče pa povedati svoje mnenje.
Razmišljam o Sloveniji. Delujemo razdvojeno, kot da bi bili samo dve možnosti – ali si za Janšo ali za Jankoviča. Kdor ni pri enih ali drugih je v statusu opazovalca in motnje. Za dnevne potrebe je še vedno priročna delitev na bele in rdeče. Enih in drugih skoraj ni več. Ta “kdobokoga” je passé. Mi bomo morali premagati sami sebe. Seveda ne z zavezanimi očmi glede preteklosti. V Srbiji je odnos do preteklosti zadeva zabave, mi je rekel nedavno politični sogovornik visokega ranga.