Konferenco so organizirali mladi zavzeti ljudje, ki jim ni vseeno za prihodnost Evrope. Poudarek je bil na poslušanju, izmenjavi mnenj, ne na plasiranju strankine doktrine.
Najprej so se po Skypu oglasili predstavniki strankinih odborov iz Prage, Varšave in Bukarešte. Politične razmere v teh državah so predstavili resnicoljubno in tako dobro, da mi nekaterih zadev sploh ni bilo treba razlagati. Najprej sem se zahvalil, da se sploh zanimajo za Srednjo Evropo. To v Parizu ni nujno samoumevno, čeprav so zanimanje zanjo tu vzbujali ljudje kot je Kundera.
Moja osnovna teza je bila, da smo doživeli več širitev Evropske zveze, nimamo pa še resnično združene Evope. Ta se bo zgodila, ko bomo pod istimi besedami, kadar gre za vrednote in načela, mislili na isto vsebino. Ne moremo imeti ene Evrope in dveh pojmovanj pravne države ali načel socilno tržne ekonomije tudi ne dveh davčnih kultur.
Izrazil sem prepričanje, da nobena od bivših komunističnih dežel v celoti še ni opravila demokratične tranzicije.
Več evroskepse vidim v bogatih zahodnih državah kot v Srednji Evropi, v slednji pa več nacionalizma, ki ima zgodovinske podlage.
Srednja Evropa, ki ni omejena na višegrajsko četvorko, razvija svojo lastno politično in kulturno identiteto. To zahteva refleksijo in dialog. Razumeti je treba, zakaj je Srednja Evropa drugačna, tudi ko gre za vprašanje identitete in migracij. Zavzemam se za politično in ne ideološko razpravo.
Višegrajske države so se izrekle januarja za močnejšo Evropo, v tem smislu tudi za prenos nekaterih pristojnosti nazaj na nacionalno raven. Jaz bi rekel – s predlogi na dan in v dialog brez vnaprejšnjih sodb. Zveza lahko napreduje samo pod pogojem, da se bomo dogovorili, kaj zares hočemo delati skupaj. Če ne, bomo postali zanemarljiva postavka.
Dodam tudi, da je po drugi svetovni vojni evropski projekt razvila takratna politična elita z močnimi in odgovornimi voditelji, danes pa gremo lahko naprej samo s soglasjem državljanov.
V razpravi smo prišli tudi do vprašanja evropske duše. Schuman in Delors sta dejala, da ekonomija ne zadostuje. Evropa potrebuje tudi dušo, sicer bo propadla. Nekoga zanima, če lahko Vzhod zagotovi več duše. Moj odgovor – ne bo šlo, da bi zahod skrbel za ekonomijo, vzhod pa za dušo. Me pa zanima, od kod bomo zajemali inspiracijo za več duše.
Dotaknemo se tudi vprašanja učinkovitosti odločanja. Putin ali Erdogan se lahko odločita v nekaj minutah, Trump čivkne v nekaj sekundah, mi pa potrebujemo nekaj nekaj zasedanj Evropskega sveta, da se dogovorimo nekaj o Grčiji.
Glede Slovenije nisem poročal o kakšni posebni evroskepsi, sem pa rekel nekaj besed o jugonostalgiji. Le zakaj ni trajalo, če je bilo vse tako dobro. Francoze sem spomnil tudi, da Jugoslavije niso pokončali demokrati.
Potrebujemo “Europe en marche” – Evropo na pohodu.