Spomladi leta 1992 se je oglasil pri meni kranjski podjetnik in prijatelj dr. Ljuba Sirca Saša Slavec s prošnjo naj “politično” podprem njegovo zamisel o srečanjih pri Ruski kapelici v spomin tragično preminulih ruskih vojnih ujetnikov, ki so med prvo svetovno vojno gradili cesto na Vršič. Dejal je, da na “levi strani” ni prave podpore, češ, da se zdaj usmerjamo proti Zahodu. Obrnil se je tudi na dr. Franceta Bučarja, takratnega predsednika Državnega zbora. Z Bučarjem sva njegovo pobudo podprla in vrsto let sodelovala. Vesel sem, da so se slovensko-ruska spominska srečanja prijela in postala temeljni kulturni kamen slovensko-ruskih odnosov. Nesrečno preminulim ruskim vojakom so se v tridesetih letih poklonili najvišji predstavniki oblasti Rusije in Slovenije, visoki cerkevni predstavniki, kulturniki, umetniki, podjetniki in tisoči državljank in državljanom.
Skupen spomin na mrtve je najboljša podlaga odnosov med dvema narodoma in državama. Kolikokrat so se govorniki izrazili o nesmiselnosti smrti stotin ruskih vojnih ujetnikov, tisoč kilometrov stran od njihove domovine. Njihova smrt je zaznamovala Slovenijo. Pod Vršičem so končali pod plazovi, vendar jih tja ni privabila lepa narava Julijcev, ampak volja tistih, ki so hoteli urejati zadeve s silo.
Bili so poslani v vojno, kot so bili tisti naši fantje, ki so padali v Galiciji, na soški ali drugih frontah. Tragedija pod Vršičem je naravna samo po tehnični strani, sicer pa je del evropske politične tragedije, ki je stavila na moč in domincijo ter pustila za seboj milijone mrtvih. Mrtvi pod Vršičem govorijo o nesmiselnosti vojne prav tako kot tisti, ki so padli na frontah.
V času vojne v Ukrajini nesmiselnost njihove smrti še bolj trka na našo zavest, saj se je model urejanja zadev s silo tragično ponovil in verjetno za stoletja prizadel odnose med dvema slovanskima, sosednjima in evropskima državama, po kulturni podlagi pa dvema krščanskima narodoma. Pod Vršičem je bistven del slovesnosti pravoslavni krščanski obred. In večkrat smo se pod Vršičem pogovarjali, kako lepo bi bilo, če bi se prav na tem kraju srečala papež in patriarh ruske pravoslavne Cerkve.
Pod Vršičem ni prostora za koncept sovražnika, ampak za spomin in spravo ter voljo po sožitju, ki temelji na spoštovanju dostojanstva drugega. Tako je bilo leta 1992 zastavljeno, tako naj tudi ostane. Spomina, ki nas simbolno spominja na vse nesmiselne žrtve vojn v Evropi, ne sme zasenčiti, privatizirati ali instrumentalizirati nobena aktualna politika, tudi ne vojna, ki se dogaja z vse več žrtvami. Tu ne gre za Vzhod ali Zahod, tudi ne za leve in desne, tu gre lahko samo za človeka in temeljno sporočilo o dostojanstvu, miru in spravi. Hvaležen sem tistim Gorenjcem, ki so pietetno ohranjali spomin na ruske vojake in rusko kapelico tudi v časih, ko je politika gledala stran.
Pa še nekaj. Ves čas govorimo pod Vršičem o Rusih. Nesreča pod Vršičem se je zgodila pred boljševistično revolucijo in pred Sovjetsko zvezo. Ti vojaki so bili vojaki stare, carske Rusije, ki takrat ni razlikovala med Rusi in Ukrajinci. Pod Vršičem počivajo in govorijo vsemu svetu tudi Ukrajinci. Grozno je gledati, kako se jim v Ukrajini pridružuje vse več tovariških žrtev – Ukrajincev in Rusov. Nekoč se jih bomo spominjali, enih in drugih, in žalostni prepevali kot pod Vršičem: Gospodi pomiluj.
Prav in pomebno je, tudi zaradi njih, da se je včeraj pod Vršičem vendar zgodila spominska slovesnost. Sporočilo miru mora ostati živo. Vojne se vedno končajo, oblastniki se menjajo, mrtvi pa ne nehajo govoriti.