V nedeljo sem bil na zlati maši moža, ki z vso resnostjo in predanostjo jemlje svoje meniško poslanstvo. Spoštujem ga in se mu hvaležen.
Zlatomašni pridigar se je odločil, da bo ob tej priliki razodeto resnico prenesel tudi na politično področje. Svetoval nam je, naj volimo stranko, ki ima predsednika v zaporu, če nočemo biti v grehu.
Najprej me je imelo, da bi na glas zaklical – “Gospod pater, ne tu in ne tako.” Spomnim se, da smo krščanski demokrati ob prvih demokratičnih volitvah sprejeli sklep, da ne bomo plakatirali po cerkvenih stavbah. Malo kasneje pa smo doživeli, da je ena od strank komunističnega porekla kandidirala na svoji listi duhovnika. Uveljavljali smo evropski kriterij odnosa med stranko in Cerkvijo. Stranke in Cerkve se srečujejo v skrbi za iste ljudi. V njihovo dobro lahko sodelujejo, v političnem procesu pa ne soodločajo zaradi različne narave svojih poslanstev. Tako nekako je rekel tudi drugi vatikanski koncil.
Po maši me je nekaj ljudi vprašalo, če bom kaj reagiral. Nekateri niso verjeli, da so prav slišali. Govoril sem tudi s kandidatom stranke, ki ni bila priporočena. Potem sem se vprašal, komu naj pišem, če bi že pisal. Janši gotovo ne, ker te pridige ni naročil. Nadškofa nimamo ne v Ljubljani, ne v Mariboru. Naj pišem volilni komisiji?
Prišel sem do spoznanja, da nima nobenega smisla, da kam pišem. V tej deželi se besede stekajo v gluho lozo, zlasti če so na strani načel in kriterijev.
Problem Slovenije ni samo relativizem, je poljubnost, tudi tam, kjer je ne bi pričakoval. Je pomanjkanje mere in merila. Naj se zaletim v pridigarja, če pa niso prijeli še nikogar, ki je javno govoril “Še premalo smo jih”?
Pridigo sem prelil s pivom, kot večina ostalih, vendar se nisem mogel posloviti s preprostim ” se zgodi”. Ne verjamem, da lahko stanje duha na Slovenskem spremenimo tako, da bodo duhovniki prevzemali vlogo strankarskih aktivistov in nam z avtoriteto razodete resnice v cerkvah priporočali koga naj volimo. Cerkev in politika se morata očistiti in se posvetiti vsaka svojemu poslanstvu. Samo tako lahko tudi pristno sodelujeta v dobro ljudi.
S tem zapisom se ne opredeljeujem do Janše in vsega, kar se njemu in njegovi družini dogaja, to sem storil že drugje. Ker se imam kot laik za del Cerkve, želim, da moja Cerkev dobro razlikuje, kaj gre Bogu in kaj cesarju. Tako bo najbolj koristila tudi tistim, ki se jim godijo krivice.
Trinajstega julija, če bo vse po sreči, bom šel na volitve. Volil bom stranko, ki je pridigar ni priporočil. (Oglasil bi se tudi, če bi jo!) In ne bom živel z zavestjo, da sem storil greh.