Včeraj sem spet prispel v Strasbourg. Na letalu sem prebiral Delo. Na Barometru priljubljenosti vodijo neopredeljeni. Razumem. Na prvem mestu pa je SD, zaradi katere smo šli pred dobrim letom na volitve. To razumem malo težje.
Kako lahko računamo, na boljšo prihodnost, če nam zmrzuje celo kratkoročni politični spomin in ne ločimo posledice od vzroka.
Govorica, da so vsi enaki, pomeni, da se bodo spet skrili tisti, ki so res krivi, račun pa razpršili po kolektivu. O zapravljenem denarju preko bank in drugih državnih podjetij sem na protestnih shodih slišal bolj malo. O TEŠ 6, ki nam bo finančno in okoljsko zatemnila naslednja desetletja – tudi ne.
Pri nas ni toliko pomembno kaj in koliko se dela narobe, kriterij odnosa je poreklo grešnika. Če je doma na pravi strani, se malo zamiži, če ni “naš” pa šiba poje.
Berem o vladi in ne morem verjeti. Glavna borba gre očitno za to, kateri resor bo kdo imel. Tisti, ki so včeraj kritizirali vlado, danes z vso vnemo razstavljajo in prestavljajo resorje. Samo za oblast gre, država pa vse bolj tone.
Uvodničarka ima prav – ene so spravili dol, ampak problemi ostajajo. V enem letu in pol se bo vladanja lotila že tretja ekipa. Mogoče bomo kmalu iskali še četrto. Čas bi bil, da bi se od “kdo ne sme” premaknili k “(ne)kdo mora”.
Politični perverznosti ne vidim konca. Ko bodo z neodgovornim ravnanjem izsilili poseg evropske trojke, ki bo morala narediti to, česar Pahorjeva vlada ni zmogla, Janševa pa ni smela dokončati, se bo okrepila že potekajoča sovražna kampanja proti EZ.
Potem bo naenkrat kriva Evropa. Potem bomo spet protestirali. Kot Grki. Na rešitelje ne bo treba dolgo čakati. Priročnik je bil napisan pred slabimi sto leti.
Zmaguje samo še Tina Maze. Klobuk dol.