Ker postaja zgodba o kandidaturi za mesto generalnega sekretarja Sveta Evrope vse bolj slovenska in se po zaslugi ministra Erjavca odmika od resnice, se mi zdi potrebno podrobneje pojasniti naslednje.
Na kandidaturo sem bil nagovorjen sredi novembra.
Dvaindvajsetega novembra sem imel sestanek s predsednikom države o drugih temah in mu omenil tudi zadevo glede kandidature, z vedenjem seveda, da on ni predlagatelj. Zdelo se mi je normalno in prav, da predsednik države ve. Predsednik Pahor je dejal, da podpira take kandidature ne glede na strankarsko pripadnost. Dejal je, da me bo javno podprl, če se bom odločil in bo govoril s premierko.
Drugo je bilo o možnosti moje kandidature obveščeno MZZ. Po mojih informacijah je bilo Ministrstvo za zunanje zadeve že v začetku decembra obveščeno o govoricah v Svetu Evrope o možni Peterletovi kandidaturi.
S predsednico vlade sem govoril po telefonu prejšnji petek. Zadevo je vzela vljudno na znanje in obljubila obravnavo znotraj koalicije. V ponedeljek sem govoril z ministrom Virantom, ki me je izrecno podprl. Naslednji je bil gospod Lukšič, ki mi je dejal, da bi imel s takim predlogom pri nekaterih težave. V torek sem uspel govoriti z ministrom Erjavcem, ki je idejo pozdravil in dodal, da moramo pri takih zadevah gledati na interes Slovenije in ne na stranke. Kandidature oziroma podpore kandidaturi Jaglanda ni omenil. Pri tem mi ni dal nobenih tehničnih navodil glede postopka.
Ker se je tako pozitivno odzval uradni predlagatelj in ob rastoči podpori kandidaturi po Evropi, sem v sredo na kabinet predsednice naslovil tudi pisno prošnjo za obravnavo kandidature na vladi – tudi z ozirom na to, da se gospo Bratuškovo nisva ponovno slišala. Ne vem, kako se pri nas izbira take kandidature, po mojem mnenju, bi moral predlog na vlado dati minister za zunanje zadeve, ker je uradni predlagatelj.
V četrtek sem ugotovil, da vlada kandidature ni obravnavala. Neuradno sem bil obveščen, da bodo zadevo uredili “drugače, da je še čas in da se rešuje.” Verjel sem v slovensko politično transcendenco, dokler me ni v petek poklical minister Erjavec in mi povedal, da so že novembra podprli novo kandidaturo sedanjega generalnega sekretarja Jaglanda. To je bilo v popolnem nasprotju s ponedeljkovo podporo. Vprašal sem ga, kako lahko podpira vlada nekoga, ki ga še ni ožjem seznamu. Minister je rekel, da ga spravlja moja kandidatura “v veliko zadrego.”
Moja zadrega po današnji ministrovi izjavi ni manjša, kajti to pot je zamenjal izjavo o novemberski podpori Jaglandu z neformalnim zadovojstvom z njegovim delom.
Moj sklep – slovenska vlada ni formalno podprla kandidature g. Jaglanda. Se pravi, da je imela proste roke, da bi obravnavala slovensko kandidaturo, o kateri je pravočasno vedel slovenski politični vrh. Minister kot uradni predlagatelj take kandidature bi moral izpeljati postopek za slovensko kandidaturo. On bi moral iskati dobrega kandidata v interesu države, ne pa kandidati njega. Izgovarjanje na tehnične vidike je moralno inverzno in nedržavotvorno.
Zadeva ni blia tehnična, ampak je očitno zelo politična, če mi je MZZ v enem tednu o isti zadevi sporočil tri različna stališča. Ne gre za neko kandidaturo, najmanj za Lojzeta Peterleta, gre za vprašanje, kako poslujemo.
Predvsem pa gre za državni interes. Če bi vlada odklonila mojo kandidaturo na seji vlade, bi kot demokrat rekel – v redu. Da pa se je kandidatura obravnavala tako poniglavo, mi pa govori, da ostaja Slovenija samo za “naše”.