Čeprav sem šel pozno spat, se zbudim ob treh. Prezgodaj.
Naslednjič se zbudim ob 3.59 – tik pred budilkama – nastavil sem za vsak slučaj dve.
Zdi se mi, da Branka tako zgodnjih izrazov pozornosti ob 34-letnici najinega zakona ne bi sprejela, zato zahvalo in čestitke za tako dolgo prenašanje osebe pod mojim imenom prestavim na zadnjo možno priliko.
Ob odhodu ob pol petih dejansko izstisnem nekakšno zahvalo, doživim poljub, nasmeh in odgovor, ki ga pravkar prebujeni po mojem običajno ne spravijo skupaj, in se tako opogumljen odpravim proti Ronkam.
Tokrat na poti do letala v Rim ne srečam med osebjem nobenega, ki bi govoril slovensko, srečam pa skupino Slovencev, ki se odpravljajo v Los Angeles.
Na sosednjem sedežu spoznam Slovenca, šoferja, ki se pelje z letalom v Rim, da bi tam prevzel avtobus in ne vem katere turiste peljal v Pariz. Pravi, da uživa v poslu. To je bistveno. Imeti veselje s tem, kar počneš. Vse drugo vodi v dolgčas, jamranje, bolezen in prezgodnje Žale. Mož živi podobno kot jaz. V ponedeljek sem vesel, da grem v Bruselj, v četrtek ali petek pa sem vesel, da odletim proti Ljubljani. Jaz imam tedenski, on pa dvotedenski ritem. Pove mi, da se mu je precej povečal holesterol. Svetujem mu spremembo prehrane in več gibanja. Pravi, da nisem edini glede tega. Nekaj bo podvzel. V redu.
Na Fiumucinu me počaka stari prijatelj. Eden od štirih takratnih slovenskih razumnikov, ki so spisali politični poziv “Slovenija kam – 1968?” Natančno napovedali samostojno slovensko državo. Tvegali so več kot Nova revija.
Začneva s papežem. Revolucija. Frančišek se ne ozira na stare navade in privilegije. Diplomatov doslej takorekoč ni »šmirglal«. Posvetil je prvega poročenega v duhovnika, razume ločeno rojakinjo iz Argentine, po telefonu je poklical mojega bivšega poslanskega kolega radikalca Panello, ki je doživel težko operacijo in se z njim pogovarjal dvajset minut. Frančišek lomi tisočletje. Odprt je za pogovor z Magdaleno …
Kaj ni zanimivo, da smo šele z njim dobili prvega papeža Frančiškovega imena?
Po ureditvi formalnosti v hotelu se slišim z veleposlanikom Mirošičem.
Za uvod v neke vrste zaključek ali dopolnitev Wojtilove dobe se odločim za daljšo meditacijo. Prinese mi mentalno svežino, iz katere se rodijo osnutki za nekaj prihodnjih govorov.
Napišem nekaj za Facebook o včerajšnjem dogajanju na Brdu. Res ne vem, kaj bi bil lahko razlog, da se Jankovićeva stranka imenuje Pozitivna. Kar so počeli včeraj na Brdu, nam ni nič dodalo. Potrebujemo reformno voljo v dobro Slovenije, ne petelinjih bojev. Več Jankovića pomeni manj Slovenije. Spet so me ljudje spraševali, kaj bo z Bratuškovo. Mene zanima, kaj bo s Slovenijo.
Potem še peš odpravim proti centru. Zdi se mi, da sem precej hitro prišel do vatikanskega obzidja. Ne vem zakaj, ampak že dolgo mi je všeč stara rimska opeka. Posvetim se ji fotografsko. Spomnim se, kako me je prevzel mož, ki je v Vatikanu z dolgo cevko pozorno, rekel bi ljubeče zalival rastlinice, naseljene na zidu.
Pri vhodu v vatikanske muzeje srečam množico ljudi v vrsti. Hvaležno sprejmem ponudbo trenutka in se odločim za pozno kosilo v restavraciji nasproti vhoda v vatikanske muzeje.
Mislim, da sem veliki »srečko«, ki si lahko tu in zdaj z lepimi spomini na papeža Janeza Pavla II. privošči špagete z oljem, česnom in pepperoncinom in s pločnika uživa mimohod tisočev ljudi z vsega sveta, vseh ras in barv, ki so se prišli pokloniti papežu, ki je neponovljivo zaznamoval svoj čas.
Pokličem gospo iz Argentine, ki bi morala biti v Rimu, pa telefon ne prime. Včeraj – po krivdi ne vem koga – sploh še nisem imel karte za jutrišnji dogodek. Danes imam dve. “Imam ja prijatelja,” rad pove moj črnogorski prijatelj. To je to. Zdaj bi rad tisto drugo karto dal gospe, ki je ne morem dobiti. Mogoče se še zgodi. Mogoče pride tu slučajno mimo (slučajno velja samo za marksiste) in bova zadevo uredila.
Natakar je rimsko odprt, prijazen in odnosno kreativen.
Ljubki Tajki pri sosednji mizi se opravičim za glasno telefonsko komunikacijo. Odgovori mi s tako prijaznim nasmehom, da bi najraje še enkrat poklical prijatelja, ki je vesel osnutka gospodarskega programa Nove Slovenije. Strinjam se z njim, da je to dobra preambula. Sedaj bo treba poiskati ljudi, ki bodo program uresničevali. Mogoče še bo prilika pokazala prej kot si mislimo. Treba je biti pripravljen.
Stari vatikanski zdi je postal malo temnejši. Sonce je šlo pod pinije, ki se na zahodni strani dotikajo neba. Jaz grem naprej. Mogoče srečam kakšne Slovence.