20140329_1429191_21176910_normalVelikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …

S konference Evropske mreže idej hitim domov prej, da se bom zvečer lahko udeležil prireditve VSO v Trebnjem, kjer sva najavljena z Janšo na temo osamosvojitve. Danes bo sicer govora o čezatlatntskem partnerstvu, o katerem smo marsikaj rekli že včeraj ob večerji.

Izkaže se, da je na poti na letališče še dovolj časa za hiter ogled katedrale Sv. Amaldene.

Komajda se še spomnim, po dobrih dvajsetih letih, tega kraja, ki ga spoznajo uradni obiskovalci španskega kralja. Pri njem sva bila takrat z veleposlanikom Francom Jurijem. Kralj je bil dobre volje, pogovor sproščen in se je potegnil daleč čez protokolarne okvire.

Verjetno me katedrala ne bi zanimala, če je ne bi mojstrsko obdaril z dodano vrednostjo Marko Rupnik. Uživam tudi v tukajšnjih Rupnikovih mozaikih. Kakšna živost in kakšna sporočila.

Rupnik je pred leti dobil Prešernovo nagrado, vendar so mu s trikom vzeli besedo, ki jo je do takrat imel glavni nagrajeni. Tu so mu dali proste roke, umetniško svobodo, da je obogatil prvo katedralo Španije, v Rimu je umetniško zaznamoval kapelo Janeza Pavla II., pri nas pa so mu vzeli besedo. Tako kot so nadškofu Šuštarju vzeli elektriko, ko je na Trgu republike blagoslavljal lipo na dan osamosvojitve.

Na letalu za Frankfurt pregledujem zastale maile in v enem najdem zapis Branka Cestnika s pomenljivim naslovom Spopad za katoliški glas. Pri branju kar oživim. Vesel sem, da nekdo z distanco in smislom za bistveno razmišlja o dogajanju med pomladnimi strankami. Cestnik pravi, da gre za “spopad dveh ali treh strank za politični primat v slovenskem katolištvu. Spopad, ki je v tekočem letu postal odkrit, oster, celo neusmiljen.“

In nadaljuje:_„Na eni strani je Slovenska demokratska stranka, na drugi Nova Slovenija v zavezništvu s Slovensko ljudsko stranko. SDS ima seveda, če se izrazim po vojaško, prednost pred NSi in SLS, kar se tiče težkega topništva in specialnih bojnih veščin. Prednosti ima toliko, da lahko določa bojno polje. SDS je določila: to bo polje narodne travme, povojih pobojev, trpljenja kristjanov pod diktaturo, polje dandanašnjega podaljševanja krivic preko postkomunistične paradigme in nanjo vezane državne-poslovne-medijske mreže.

Skratka, spopad se bo odvijal po visokovoltažnih simbolnih, moralnih in čustvenih kanalih. Dotikal se bo globokih, tako rekoč srčnih vsebin slovenskega katoličana. Katoličan ne bo toliko izzvan, da se racionalno opredeli med tem ali onim političnim programom, sprva tudi ne med Janšo in Novakovo, kot bo izzvan, da se opredeli do svojih nad-racionalnih korenin, do nečesa svetega. Zadeva je torej zastavljena tako, da bo na volitvah katoliški korpus pritegnil in okrog sebe strnil tisti politik, ki bo nastopil kot varuh svetega spomina ter granitni branik pred skrunitelji spomina.

Povejmo naravnost: polje je zakoličeno po meri Janeza Janše in mehanizem, po katerem Janša dobiva katoliške glasove, že teče. Ker je katoliški spomin ranjen, je mehanizem toliko bolj močan. Novakova, ki se je takšni rabi mehanizma uprla ter ga poskušala nadomestiti z nič manj evangelijsko alternativo dialog-odpuščanje-sprava, zdaj tvega izrinjenost na rob. Slično bo katoličan, ki bo do tovrstnega mehanizma zadržan ali sumničav, zlahka označen za „rdečega podtaknjenca“, „grmičevca“ in podobno.”_

Že dolgo se mi zdi vprašljivo, če se duhovniki vključujejo v politični boj kot izrecni in javni podporniki političnih strank. Všeč mi je prevladujoči evropski standard, po katerem Cerkev, ki sledi razodeti resnici lahko sodeluje s politiko v skrbi za dobro družbe. Sodelovanje ne pomeni soodločanja. Tako je zadeve postavil tudi drugi vatikanski koncil.

Seveda ima vsak duhovnik pravico do politične oziroma strankarske opredelitve, vendar mislim, da je v zvezi s politiko njegova ključna naloga, da pomaga iz evangelijskih izhodišč pri ljudeh prebujati in oblikovati moralni ter socialni čut, brez katerega prave politike ni. Za tako prebujene in občutljive ljudi mi je skoraj vseeno v kateri stranki so.

Že dolgo nisem koga toliko citiral, pri Cestniku se mi zdi to smiselno. Vem, da mu s tem ne delam usluge. Ne bi ga rad naredil za “Peterletovega“. Pri nas moraš biti od nekoga, oziroma nujno te h nekomu ali nekam pripišejo.

Cestnik nadaljuje:_”Politična tekma znotraj katoliškega korpusa je nekaj normalnega, legitimnega. Pomembno je, da je fer. Da ni nesramnih podtikanj, laži, manipulacij. Bodo pa hierarhija (škofje) in drugi udeleženi pri vodstveni službi Cerkve (župniki, teologi, katehistinje, člani ŽPS …) pozorni:

  • ko bo politična tekma med krščansko usmerjenimi strankami posegla v temeljno cerkveno doktrino in etiko;
  • ko bo politična tekma načela občestveno strukturo Cerkve.

Oboje se lahko kaj hitro zgodi. Poskušajmo za vzorec odgovoriti na naslednja vprašanja. Kakšna bo podoba Cerkve, ki „veselo oznanjuje“, če bomo katoličani po politični strani kar naprej ujeti v grenak spopad z „onimi“? Kaj bo s Kristusom, če ga bomo kontemplirali zgolj kot mučenca, ki trpi, ne pa tudi kot zveličarja, ki odpušča? Kaj bo z bratstvom in sestrinstvom, če bo politika – kot nekoč – izvajala „diferenciacijo“ in določala, kdo je pravi kristjan in kdo „odpadnik“? Kaj bo s sinodalno naravo Cerkve, če bomo zaradi potreb konsolidacije in bojne discipline morali biti tiho glede teh ali onih kočljivih zadev?“

Ne trdim, da zdajšnja politika naravnost in usodno ogroža doktrino in občestvo Cerkve. Le opozarjam, da bodimo pozorni, kaj vse lahko sproži desant kakšne od strank na cerkveno dvorišče. Sproži lahko premike v pastoralni naravnanosti ter posredno v sami ekleziologiji.“_

Strinjam se, tekma naj bo fer, brez manipulacij, brez polaščanja, pa bo vse v redu. Prav hvaležen sem Cestniku, da je opozoril na problem. Eno je politična tekma, druga pa je mešanica razodete in politične resnice. Mariborska katastrofa je deloma posledica slednjega.

Ko smo leta 1989 ustanavljali Slovenske krščanske demokrate, smo imeli dolgo razpravo, ali sploh uporabiti besedo krščansko. Na koncu smo jo sprejeli, ker je Ivan Oman prepričljivo govoril o njeni moralni zavezujočosti in nevprašljivi evropski rabi. Uporabili smo jo v njeni politični nekonfesionalni, kaj šele cerkveni pojmovni določenosti.

O katoliškem glasu pa bi kazalo pripraviti kakšen resen seminar, ki bi nam pomagal razčistiti zadeve z darom razlikovanja in močnim intelektualnim poštenjem.

Katoliške Slovenije v političnem smislu ni.

Katoliki smo v naši deželi večinsko predvsem dvakrat – ko nas krstijo in ko nas pokopljejo. Obakrat smo brez jasne zavesti, ali pa vsaj na zadeve ne moremo vplivati, saj oboje organizirajo drugi. Vmes pogosto živimo liberalistično, za predsednika države pa volimo bivšega komunista. Tudi to je slovenska katoliška razglednica.

Slovenski kristjan bi moral po katoliški in protestantski liniji v vrednostnem vakuumu po padcu komunizma, soočen s krajo brez brez primere, v času zlatega teleta skrbeti za uveljavitev drugačnega koncepta moči, za politiko, ki misli na druge, pozna skupno dobro in služi. Odklanjati bi moral skušnjavo, da bodo sedaj “naši” delali tisto, kar so prej delali drugi. “Naši” morajo delati drugače, če ne ne morejo biti “naši”. Treba je vladati, ne pa obvladovati.

Je pa res tudi nekaj drugega – dobre krščanske demokrate bomo težko razvili brez dobrih kristjanov. Pri tem ne bi dodajal besed kot so žlahtno, moderno ali konzervativno. Pri nas vse to deluje kot etiketa in manipulacija. Metoda centralnega etiketiranja in certificiranja se pri nas še ni poslovila. Zasejala se je tudi na polju slovenske pomladi. Zato je pri nas še vedno pomembnejše kdo je kdo, kot kaj je kaj. Res si ne želim slike, ko bi različnim strankam kanoniki, profesorji teologije in člani viteških redov pomagali preštevati udbovsko ali kako drugače sumljive člane.

Predlagam, da vsak pošteno opravlja svoje poslanstvo, sodelujmo pa tam, kjer lahko naredimo skupaj nekaj v dobro ljudi. Kadar pa se zamegli jasnost, se spomnimo, kaj je povedal Jezus o božjem in cesarjevem.

K temu pa so stranke Evropske ljudske stranke/krščanskih demokratov/ zavezane skupnim vrednotam in načelom, ki so jih nekoč za temelj nove evropske demokratične zgradbe postavili Schuman, Adenauer, De Gasperi in drugi.

Frankfurt

V Trebnjem me danes zvečer ne bo. Adriino letalo zaradi tehničnih težav sploh ni poletelo v Frankfurt. Obvozi preko Celovca, Gradca, Trsta ali Zagreba niso mogoči. Vsaj pet ur čakanja. Bom še enkrat prebral Cestnika. Računam vsaj na sadje, dober kisel krompir in kakšno gosto rdeče iz Rioje.