Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Z mojo osebno rakovo zgodbo sem želel opraviti z zapisom iz prejšnjega konca tedna. Rekel sem si – zadeve sem pojasnil, gremo naprej. Pri tem bi ostalo, če se ne bi za vikend zgodilo nekaj, čez kar sem najprej tudi zamahnil, češ saj nima smisla, potem pa sem se vseeno odločil, da zadevo popišem. Še posebej zato, ker se ponavlja vsa ta leta, odkar sem doživel neprijetno diagnozo in zadeva profesionalnost in čast določenega poklica, če že bolnik z rakom ni vreden spoštljivosti sam po sebi.
Jeseni leta 2001 najprej nisem hotel iti na sistematski pregled v Diagnostični center Bled, ki ga je organiziral Državni zbor. Rekel sem si, nas bodo prijemali še za to, da smo se dali pregledati za državni denar. Potem so me prijatelji prepričevali, da je sistematski pregled vsekakor dobra zadeva, včasih kaj nepričakovanega odkrijejo, si bolj miren itd.
Na Bled sem nato odšel v dobri kondiciji in v pričakovanju, da je z menoj vse v redu. Pritisk je bil v redu, žile kot pri dojenčku (so rekli), pri ultrazvoku spodnjih predelov pa se je zataknilo.
Nekam dolgo je trajalo drsanje aparata nad prostato, zdravnikov obraz se je zresnil, zdel se mi je zaskrbljen. Na koncu mi je svetoval biopsijo: “Nič ne morem reči, ampak poglejmo za vsak slučaj.” Opravil sem biopsijo. Tkivo so pogledali pri nas, nato še v Avstriji pri vodilnem patologu za prostato. Pri srednje hitro rastočem raku so mi svetovali čimprejšnjo operacijo. Tako piše in tako je zdravnik podpisal.
Moj zdravnik me je s svojim odnosom pozitivno presenetil. Dejal mi je: “Predlagam Vam to, v kar sem na podlagi pridobljenega znanja prepričan. Vem, da so možne tudi druge proti, vendar jih ne morem priporočati, ker jih ne poznam. Pridobite si še kakšno mnenje, preštudirajte zadeve in mi sporočite Vašo odločitev. Vi ste bolnik, Vi odločate.” Njegov odnos je bil profesionalen, etičen in do pacienta spoštljiv – kot slišim od drugih pacientov tak odnos še ni splošna praksa.
Potem sem študiral kot še nikoli – ponudbe konvencionalne in alternativne medicine, obiskal sem celo seminar tradicionalne sufistične glasbene terapije.
Ugotovil sem, da mi status politika po liniji domače uradne medicine ne olajšuje položaja. Posvetoval sem se in dobival vse bolj nasprotujoče se nasvete. Najprej mi je nekdo svetoval, naj me operira zdravnik uglednega imena za raka na prostati v Slovenj Gradcu. Drugi me je prepričeval, da moram iti v Klinični center v Ljubljano. Ne h komurkoli, ampak k znanemu primariju. Da ne bi šel slučajno na Jesenice – so se že dovolj čudili v Ljubljani, ko sem tam opravil neko drugo operacijo. Tretji mi je svetoval, naj zadevo opravim pri dobrem operaterju v Trstu. Potem me je v dobri veri obiskal nekdo in me pregovarjal, da so mlajši že presegli starejšega in uveljavljenega operaterja, naj si izberem raje enega od njegovih asistentov. Vprašanje, kdo bo operiral Peterleta sem doživljal kot strokovno in politično vprašanje.
Ko sem zadeve preštudiral in ne dobil zagotovila, da bi operacija odpravila vzrok za raka, sem se odločil za svojo pot, ki je nisem razumel ali ponujal kot recept, sem se pa bil pripravljen o njej pogovarjati. Pravim, da sem se odločil za kombinacijo “naravnih metod.” O tem sem pisal že dovolj. Naj pa vendar poudarim, da nisem nikjer rekel, da sem raka izstradal s postom ali s katero drugo posamezno metodo. Menim, da sem se pozdravil s kombinacijo zunanje pomoči in lastnih odločitev v dobro moje duše, duha in telesa. To omenjam zato, ker se je tudi ob moji novi diagnozi pojavila zavajajoča razlaga o moji prvi ozdravitvi.
Po moji odločitvi, ki jo je moj zdravnik spoštljivo vzel na znanje, pa se je začelo v delu zdravniškega korpusa – tako sem zapisal zato, ker ni šlo samo za onkologe – govoriti, da Peterle sploh nima raka, ampak samo vneto prostato. To sem najprej slišal osebno, neposredno od znanega okulista.
Seveda sem se močno začudil, da mi je govoril o napačni diagnozi. Kako je tema zašla med okuliste? Potem sem se spraševal, kako pride do “vnetja prostate” oziroma do “napačne diagnoze”. Kaj se dogaja in kaj to pomeni.
Se poleg mojega zdravnika ukvarja z mojo boleznijo še kak poseben konzilij? Od kje in zakaj ideja o napačni diagnozi? Je imel kdo dostop do mojih izvidov in jih je drugače interpretiral?
Čez nekaj let sem skupaj s predsednikom države s strani enega od zdravnikov doživel neverjetno dejanje – napoved časa smrti. Mož je že pokojni in o tem samo to.
Šušljanje o napačni diagnozi se je potem malo poleglo, jaz pa sem z več zdravnicami in zdravniki sodeloval v raznih akcijah proti raku, vodil dva mandata skupino poslancev za boj proti raku v Evropskem parlamentu, vodil Forum o raku v Sloveniji, pomagal civilni družbi v boju proti raku po Evropi, v Turčiji …
Prejšnji vikend pa je nekje na Štajerskem eden od slovenskih onkologov spet govoril o moji “vneti prostati” delu moje prijateljske družbe, češ “saj Lojze sploh nima raka.”
Potem sem poklical zdravnika, ki me je pred trinajstimi leti seznanil z diagnozo in ga vprašal, ali ga je kdorkoli kadarkoli vprašal kaj o moji diagnozi ali imel vpogled v mojo dokumentacijo. “Nikoli in če bi se kdo zanimal, ne bi zvedel ničesar, ker o mojih pacientih z drugimi ne govorim. To ne bi bilo v skladu z mojimi profesionalnimi in etičnimi standardi.” Zdravniku verjamem in mu zaupam.
Ostaja pa mi resno vprašanje – kdo in zakaj širi med zdravniki na suho drugo diagnozo, drugo razlago. In s kakšno pravico? Celo če bi imel samo “vneto prostato”, ali nimam kot bolnik, posameznik pravice do zasebnosti? Ima zdravnik pravico takole obravnavati zdravstveno stanje kogar koli v katerikoli družbi naj bo lečeči zdravnik ali pa ne? Saj gre vendar za poklicno molčečnost!?
O razlogih za tako početje lahko samo ugibam. Nekje sem slišal celo, da so v nekem ožjem zdravniškem okolju mojo terapevtsko izbiro komentirali kot komercialno škodljivo. Prepričan sem, da zaradi moje odločitve onkologi takšne ali drugačne usmeritve ne bodo imeli manj dela. Rak nas je povozil in še napreduje. Postaja prvi morilec v Ameriki in Evropi. Bolnišnice bodo, žal, še dolgo polne.
Čeprav se v Sloveniji rada ustvarjajo nasprotja, ki zameglijo pogled na ključni problem, osebe, ki je o meni govorila prejšnji vikend, nimam niti za nasprotnika, najmanj pa za sovražnika, tudi ne za političnega nasprotnika. Mogoče je hotela celo koga pomiriti, da s Peterletom ni tako hudo ali pa se je samo pridružila neki tezi, ne vedoč za namen zadaj. Namena zadaj pa ne morem videti na strani dobrega. Razumem, da si kdo Peterleta ne želi, da (žal) zato uporablja marsikatera sredstva, gotovo pa je, da si raka ne želi nihče.
Menim, da bi bilo veliko boljše znanje, energijo in čas usmerjati v zgodnje odkrivanje raka ter spopadanje z vzroki zanj. Dejstvo je, da narašča pojavnost redkih oblik te bolezni in da napada čedalje mlajše ljudi. Osveščena javnost lahko bolnika bolje razume in mu stoji ob strani.
Ni pomembno katera metoda diagnoze in zdravljenja je zmagovalna, ampak to, da bolezen premagaš. Tudi zato je govorica o moji drugi diagnozi nepoštena in diskvalificirajoča do tistih, ki so jo postavili, je neetična v odnosu do mene. Je neprofesionalna in neetična s strani tistih, ki jo širijo.
Gotovo si nisem želel bolezni, pa tudi ne pa poigravanja in manipulacije z diagnozo, kar si lahko razlagam tudi s političnimi motivi.
Želim si, da se odnos do moje ali kogar koli drugega bolezni – karkoli kdo o njej ve ali si misli – vrne v območje etičnega, profesionalnega in spoštljivega.
Vem, da bi bilo zaman iskati avtorja moje “zgolj nete prostate”. Ne bom ga iskal, mu pa svetujem, da se poslej bolj ukvarja s svojimi organi in tkivi ter vzame na znanje, da deluje dezinformacija kot negativna energija. Taka diagnostična lahkotnost se mi zdi malce kancerogena in čisto nič v skladu s Hipokratovo prisego, s Kodeksom medicinske deontologije Slovenije niti z Zakonom o pacientovih pravicah…
Naj povzamem.
S strani stroke – konvencionalne medicine – sem doživel najprej diagnozo raka z jasnim terapevtskim priporočilom, potem pa dve precej nasprotujoči si izjavi – da bom zaradi raka kmalu umrl in da imam samo vneto prostato. Nič kaj zdravilno, bi rekel. Pri vsem tem bo še najbolje, da sem čim bolj zdrav in da sproti odpuščam. Od teoretikov moje “vnete prostate” ne pričakujem opravičila, lahko pa bi mi poslali spravni čaj iz vrbovca ali kakšen zdravilni preparat, ki je ostal za dr. Mirkom Beljanskim.