Včeraj sem praznoval god. V naših krajih smo ga včasih praznovali močneje kot rojstni dan.
Ker je padel god na nedeljo, so bile Alojzijeve lilije elektronske. Iskrena hvala za vsa voščila, najbolj pa Branki, ki je šla sama nabrat šopek v naravo. Najbolj so me ganile kresnice. Šopek je zaokrožilo Metino in Primoževo povabilo na godovni večerni tarok.
Včeraj se je zgodilo še nekaj izrednega. Branka je prvič sprejela povabilo na polet. Kot razumem, sem na to čakal petintrideset let bolj zaradi strahu, da se nama kot staršema ne bi kaj zgodilo, kot pa, da bi moja žena dvomila v moje pilotske sposobnosti. Dobra ura med Karavankami in zahodnimi Julijci je lepo obogatila nedeljo, čeprav sta bila Jalovec in Mangart v oblakih.
Nazaj grede sva se ustavila na Brezjah, potem pa še v Strahinju pri Naklem, kjer sem pozdravil najboljše dijakinje in dijake Biotehnišega srednješolskega centra ob odhodu v Bruselj. Tako pa zato, ker jih zaradi novih obveznosti ob državnem prazniku doma, ne bi mogel pozdraviti v Bruslju.
……..
Na Brniku se s kolegom Bogovičem zapleteva v pogovor z ministrom Mramorjem o grški zgodbi. Minister se mi ne zdi pretirano optimističen. Bi tudi težko bil. EZ je Grčiji z več odločitvami močno olajšala dolžnišo breme, pa so se znaki okrevanja pokazali samo v času Samarasove vlade, v času vladanja Sirize so zopet skopneli. Ne vidim dobrih rešitev. Kakorkoli se bo te dni odločilo, bo Grke in EZ bolela glava.
Večino dopoldneva porabimo za koordinacijo. Najprej ovrednotimo delo preteklega tedna, potem predelamo obveznosti tega tedna. Sredina tedna bo bolj praznovalska, drugi del se bo dogajal pretežno v Milanu, kamor me na EXPO vabijo evropski in svetovni zdravniki, ki bodo imeli kar tam kongres integrativne medicine.
Ob enih se dobimo poslanke in poslanci z ministrom Koprivnikarjem. Razloži nam namere glede reforme javne uprave. Strinjamo se, da je potrebna, pa tudi, da bo regionalizacijo Slovenije lažje doseči po upravni, kot pa po samoupravni poti.
Moti me, da vsaka vlada napove ustavitev zaposlovanja v javni upravi, številke pa potem vedno pokažejo rast. Ministru priporočim posebno skrb do letalske agencije, ki jo je treba primerno urediti, če hočemo ostati gospodarji našega neba. Ob tem sem pozabil dodati, da je polnopravno članstvo Slovenije v Evropski vesoljski agenciji zadeva strateškega pomena. Zjutraj sem namreč bral v Delu, da glede tega še ni politične gotovosti. Pred leti sem dal pobudo za pridruženo članstvo, sedaj pa je čas za polnopravno.
Namesto kosila imam sestanek z eno od turških nevladnih organizacij. Razložijo, kako je v Turčiji po volitvah, na katerih vladajoča stranka, Erdoganova AKP, ni dosegla absolutne večine. Lahko se zgodi, da bodo jeseni spet volitve.
Potem pokličem v Washington Egona Zakrajška. V ponedeljek se oglasi na mojem “evropskem večeru”, dopoldne pa je pripravljen na konferenci “Fokusa 2031” povedati nekaj o grški krizi v globalnem okviru. Dobrodošel! Govori lahko z enega najboljših finančih razgledišč tega sveta.
Na sejo Odbora za zunanje zadeve obravnavamo med drugim stanje v Sredozemlju. Zibelka civilizacij je priča tragičnemu dogajanju, Evropa pa ostaja glede tega razdeljena. Eni predlagajo, da sprejmemo skoraj brez zadržka vse begunce, drugi hočejo zaporo. Tudi izdatna razvojna pomoč afriškim državam na kratki rok ne bi spremenila tokov. Proti Evropi se pomikajo tisoči iz Afrike in Bližnjega vzhoda …
Proti večeru me obiščeta prijatelja iz Amerike. Prvič vidita pred parlamentom vojake z brzostrelkami. Mi smo se že navadili. Kljub temu ni prijetno.
Pred spanjem pogledam novice o Grčiji. Ni konca. Sami podaljški