Izjava iz časov druge svetovne, ki te dni v izjavah iz vrst politične levice v Sloveniji dobiva prenovljeno različico.
K sreči je premierka vendar dejala, da je treba “ukrepe izpeljati zaradi nas, ne zaradi Bruslja.”
Zakaj tak strah pred vplivom od zunaj? Pred trojko, ki sicer pride samo, če je povabljena, in pred Brusljem, katerega del smo od 2004?
Verjetno zato, ker se lahko samo tako konča ali vsaj omeji delovanje dogovorne ekonomije, političnega bančništva in vsiljevanje nacionalnega interesa pod krinko interesov ozkih klientel.
Slovenija si mora odgovoriti na dve vrsti vprašanj. Najprej: kateri so vzroki, kakšne so posledice in kdo bo plačal za krizo, potem pa – kdo, kako in do kdaj bo zadevo rešil.
Jasno je, da za slovensko krizo nista krivi EZ ali Nemčija, tudi ne tuji, ampak domači kapitalisti.
Tudi za razvoj nenehno rastočega in vse dražjega javnega sektorja, ki so se mu različne koalicije pred volitvami dobrikale s povišicami pred volitvami (začelo se je takoj po padcu Demosove vlade) – ni kriva EZ in nihče zunaj Slovenije. To smo pridelali sami.
Posledice neodgovornega ravnanja bodo trajale dlje kot ob razpadu Jugoslavije, ko smo uspeli priti iz nazadovanja v pozitivno gospodarsko rast v manj kot treh letih. Jasno je tudi – po predlożenih ukrepih vlade – da bomo ceno plačali vsi.
Glede druge vrste vprašanj pa ni gotovo, da bo položaj rešila sedanja vlada, ki je Bruslju predstavila kot prvi reformni poudarek negotove institucionalne spremembe, namesto prioritete na zmanjšanju odhodkov in usmerjanju gospodarstva v pridelavo višje dodane vrednosti.
Namesto hitre reformne dinamike, si je vlada vzela čas za predolg študij. Če podiraš vlado države (ki je začela trende obračati v pravo smer) v kriznem stanju, moraš zelo hitro pokazati, da si boljši. Igra na čas bi bila utemeljena, če bi krepila zaupanje – ne samo na finančnih trgih, tudi med ljudmi doma.
Ne smer, ne globina ukrepov ne najavljata podpore gospodarski rasti.
Razumem, da se nam lahko zgodi še ena runda selektivne, prijateljske drżavne podpore določenim podjetjem. Podjetjem je treba zagotoviti dobre okvirne pogoje, ne pa jih podpirati po metodah dogovorne ekonomije.
Seveda bo breme sanacije bank še enkrat padlo na pleča ljudi. V tej zvezi si dovolim malo opombo na temo posojanja denarja. Nikakor ne vidim glavnega problema na strani tistega, ki bi rad denar, ampak pri tistem, ki ga da.
Tudi privatizacija se najavlja, po lepem številu boljših let, ko bi lahko še kaj iztržili.
A bolj kot stvarna analiza stanja in reševalna akcija, so zdaj pri nas v tej situaciji v ospredju močna ideološka gesla o kapitalizmu in sovražnikih, celo okupatorjih. Spet zamenjava posledice z vzrokom.
Vnaprej se slabo govori o tistih, ki nam bodo morali pomagati. A če si z napačnim življenjskim stilom zmanjšaš odpornost, ni kriv tisti, ki hoče to izkoristiti, tudi ne tisti, ki pride na pomoč s kisikom.