Včeraj smo imeli v Evropskem paralmentu letošnji Evropski molilni zajtrk. V ponedeljek smo se srečali z voditelji parlamentarnih molilnih skupin v EZ (take skupine obstajajo že v štiriindvajsetih državah članicah, imajo jo tudi v ukrajinski Verhovni radi in v ruski Dumi), včeraj smo imeli večerno srečanje na Evropski komisiji, danes sta v družbi več kot 330 poslank in poslancev, ministrov, veleposlanikov…govorila nizozemski poslanec Jan-Gert Segers in romunska poslanka Florica Kerekes.
Vesel sem, da si je prvi pomagal z nemškim protestantskim teologom Dieterjem Bonhöferjem, oziroma njegovim antinacističnim in pogumnim dejanjem, ko se je po umiku iz Amerike vrnil k svojim ljudem v Nemčiji in končal nekaj dni pred koncem druge svetovne vojne v koncentracijskem taborišču. Florica je bila zelo osebna s pretresljivo lastno zgodbo. Njen mož, umetnik, je umrl v prometni nesreči, ko je bila z njim tretjič noseča in nezaposlena. Končala je v politiki, ker hoče kaj spremeniti. Oba govorca sta sporočila isto – “Ne bojte se.”
Na EMZ sta že pela Sašo Mežek in Giani Rijavec, letos pa nam je zapela Krisia Todorova iz Makedonije. Desetletnica je zlasti z Amazing grace nastopila s tako zrelim, polnim in sporočilnim glasom, da smo se ji stoje poklonili vsi.
Na konferenci, ki je sledila zajtrku, sem poslušal zgodbo veleposlanika Monzurja, muslimana, ki sledi Jezusu. Njegov odnos do Jezusa je za njegove verske somišljenike vedno najprej provokacija. Ko potem navaja in primerja stavke v Svetem pismu in v Koranu, ga bolj razumejo, da lahko kot musliman brez težav sledi Jezusu. Zapomnil si bom njegov stavek: “Religije so ugrabile Jezusa.” Z njim so bili še štirje muslimani, ki imajo do Jezusa enak odnos. Spomnil sem se na srečanje pred nekaj leti v Washingtonu, ko sem na ameriškem molitvenem zajtrku pod vodstvom predsednika Obame užival v spravnem in bratskem odnosu podpredsednika kosovske vlade, pravoslavnega Srba in ministra za finance, muslimana Albanca. Spomnil sem se tudi pogovora z Benazir Buto, nekdanjo predsednico Pakistana, ki je dve leti prej ob taki priložnosti brala Sveto pismo. Kasneje so jo kot predsednico ubili. Mogoče tudi ali pa prav zato.
Ob koncu naju s Paulom povabijo na začetek parlamentarnega molilnega zajtrka na Finskem, nato še na Nizozemskem.
Ob kosilu spregovori poslanski kolega iz Slovaške Branislav Škripek. Bil je komunist in je odkar ga je na poseben način poklical Gospod, edini verni v bližnjem in daljnem sorodstvu. Iz Savla je postal Pavel. “Ne bojte se.”
Ko se vrnem v mojo pisarno, me čaka na mizi zapis Boštjana Turka, ki me ponovno dela za udbovca. Prevzel je vlogo valpta. Dragi Boštjan, sproti odpuščam Tvoje neresnicoljubno početje. Nikoli me ne moreš narediti za tisto, kar nisem in nisem bil. Spomni se, kaj sta ti o tem na Zboru za republiki letos rekla Janša in Štuhec. Svetujem Ti, kolesarskemu sopotniku, s katerim sem pred dvajsetimi obiskal rojstni kraj našega podpornika Janeza Pavla II. – pa tudi Auschwitz, da vendar ločiš med zasledovalci in zasledovanimi. Razlog, zaradi katerega je nastal po moji zmagi na prvih evropskih volitvah Zbor za republiko, je popolnoma odpadel. Takrat je bil strah, da bom z dobrim rezultatom prevzel politično pobudo.
Zvečer v Bozarju predvajajo Bičkovega razrednega sovražnika. Popoldne mi je nek uradnik po predvajanju v EP navdušeno govoril o filmu in še posebej o igralcu Samoborju. Kar mi je povedal, bi v našem jeziku strnil v “Narejen iz enega kosa.”
Mineva 25 let od podpisa dogovora o ustanovitvi Demosa.
Takrat smo storili prav in uspeli. Sloveniji bi lahko danes pomagal naprej duh sodelovanja, kot smo ga premogli takrat. Če bi trajal malo dlje, verjetno ne bi tako močvirili.