Tako nas niso ocenili tujci, tako mislimo sami o sebi.
Ko sem včeraj prebavljal to novo zmago, me je z Brd dosegla žalostna novica, da je umrl Mirko Kristančič – Movia. Upam, da se je poslovil, ne da bi vedel za to neslavno prvenstvo.
Bil je dober gospodar, mož zdrave pameti in zanesljiv prijatelj. Kar je podedoval, je s trdim in poštenim delom pomnožil. Briško in širše slovensko vinarstvo je že v času zasebnikom nenaklonjeni politiki zaznamoval z vztrajno voljo po kakovosti. Zato je postal pojem slovenske vinarske odličnosti in zgled za druge.
Ne mislim pisati nekrologa človeku in prijatelju, ki prijateljev ni bogatil samo z odličnimi vini, ampak z vso svojo žlahtno briško osebnostjo.
Na ta praznični dan me vznemirja in boli, da so ljudje take poštene podjetniške potence in konsistence, kot je bil Mirko Kristančič, žrtve sistemsko koruptnega okolja. Korupcija ni samo nepravična, neetična, je tudi strošek in ovira. Je povsem očitna grožnja tranostnemu razvoju.
Berem o predvidenih ukrepih vlade. Če bodo ukrepali v tej smeri, gospodarstvu ne bodo pomagali do nove rasti, račun za nedgovornost v preteklosti in za sedanje neukrepanje bodo izstavili vsem.
Če so se odločili v kritičnem trenutku metati vlado, bi morali naslednji dan nastopiti z boljšimi ukrepi. Vlada že drugi mesec študira in proučuje različne implikacije, vmes se je izredno drago zadolžila za tekoče potrebe, za sprotno verodostojnost pa si pomaga z nadaljevanjem “dobrih projektov bivše vlade”. Finančnih trgov ne bo pomirila z mencanjem glede fiskalnega pravila.
Takoimenovani Bruselj nas ne gleda z daljnogledom, ampak z mikroskopom. Bruslju ni treba razlagati kako je pri nas – dobro vedo. Vsekakor pa ga je treba razumeti, da si napredka gangrene ne želi, ne v Sloveniji, ne drugje. Do našega kupovanja časa je izredno vljuden, do neukrepanja ne bo. Tudi naši ljudje ne.
Nemčija je lani sprejela milijon delavoljnih, pretežno mladih ljudi. Potrebuje jih še šest milijonov. Tisoči mladih ljudi iz Slovenije so źe odšli tja. “Bolje, kot pa čakati na nove davke”, mi je rekel danes nekdo v Ormožu. Se mi zdi, da smo nekaj takega nekoč že doźiveli v Jugoslaviji.
Refren iz Stožic – “E viva il comunismo….” sicer veliko pove, nam pa nič ne pomaga.