Težko bi si izbral za ta čas bolj primerno ime. Izbral si je pot skozi Assisi. Ne bi mu svetoval Maribora, ki ga je po besedah g. Cestnika zajela napačna teologija.
V Frančišku vidim voljo za spoprijem z bistvenimi problemi. Potrebno je pogledati na ta svet skozi revščino in skozi Frančiškov odnos do nje, ki se je zgodil v času v mnogočem podobnem sedanjemu.
Najraje bi videl, da bi si tudi kuhal še naprej sam (tako tudi težje pade v lonec kaj nepoklicanega).
Lahko bi sledil zgledu pokojnega dr. Antona Strleta, ki si je tudi kuhal sam in čas kuhanja rad izkoristil za izpite. Ko je lupil krompir za skromno kosilo, je brez težav postavljal vprašanja študentom teologije. Pri tem gospodu, ki je nekoč, kmalu po vojni, gradil jez za hidroelektrarno Zbilje (praviloma v pozorno preluknjanih, vodno hlajenih čevljih), se da najti še kakšno duhovno vzpodbudo, ki je blizu novemu papežu.
Zgodba je taka. Pred desetletji se je nek zelo znan krščanski Slovenec obrnil na takrat zelo močno duhovniško avtoriteto dr. Trstenjaka, ki je veljal za “naprednega”. Mož se je namreč ločil in se je želel ponovno poročiti. To takrat ni bila ravno enostavna zadeva.
Dr. Trstenjak kljub naprednosti in znanju psihologije nekako ni našel zadostne podlage za željeno pomoč. Prijatelju je svetoval, naj gre k dr. Strletu, ki je sicer veljal za trdega dogmatika in konzervativca.
Ta ga je sprejel, poslušal, malce razmislil in mu dejal: “Za Vas imam samo eno vprašanje: Ali imate Vašo novo izvoljenko resnično radi?” Ko je njegov obiskovalec prikimal, je trdi dogmatik rekel: “Potem je pa vse v redu.”
Prvega papeža z juga čaka izjemno trdo delo. Nikjer ne piše, da bi moral kriterij ljubezni žeti vsesplošno odobravanje. Vsekakor nanj računam – znotraj Cerkve in navzven.
Argentiski razgled mu bo pri tem prav prišel, pa tudi Rima ne vidi prvič. Ve, da so potrebne spremembe. Več sprememb ne pomeni manj ljubezni. Zgleda odločen in pripravljen.
Želim mu, da mu uspe, prav v duhu tistega, čigar ime si je izbral za svoj pontifikat. Z močjo skromnosti in sončno pesmijo, s posluhom za vse stvarstvo, najbolj pa za tiste, ki so v veliki stiski. Teh tudi v Cerkvi ni malo.
Pax tecum, Franciscus! Suerte!