Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Ko sem ob pogovoru z gospo Fajfarjevo za oddajo RTV Slovenija Dobro jutro med drugim, tako rekoč mimogrede omenil, da so mi na Japonskem odkrili raka z zanimivo metodo dr. Omure, nisem računal, da bo ta omemba tako zaposlila medije.
Res sem bil zmenjen za intervju za revijo Obrazi, s pričakovanjem, da bo šlo bolj za osebnosti profil, kot ga je dajala revija na začetku. Spoštovano novinarko pa je predvsem zanimal rak. In ker sem sam kriv, da je zanj izvedela, ni imelo posebnega smisla, da se vprašanjem odtegujem.
Novica je kot otrok. Ko se rodi, zaživi svoje življenje.
Novica o novem odkritju je imela različne posledice. Eni mi izražajo solidarnost in ponujajo pomoč, drugi me opogumljajo, tretji moralizirajo ali govorijo o zadevah, za katere v mojih doslej javnih besedah ni podlage.
Še naprej menim, da je treba raka demistificirati. Od politikov sem pred dvanajstimi leti prvi javno spregovoril o njem. Z zavestjo, da ga številni skrivajo in ne spregovorijo o tem niti z najbližjimi.
Če se hočeš spoprijeti z njim, ga moraš najprej priznati.
Iz tujih dnevnikov in revij ugotavljam, kako pomembne so zanje novice o raku pri bolj znanih ljudeh. Pravzaprav to ob še vedno naraščajoči obolevnosti za rakom ni več nič nenavadnega. Danes postaja nenormalno, če ga nimaš. Skoraj vse smrti v mojem prijateljskem in sorodstvenem krogu v nekaj zadnjih letih so bile, z redkimi izjemami, zaradi raka.
Kljub napredku medicine je treba priznati, da boja proti raku zaenkrat še ne dobivamo. Rak je hitrejši in močnejši.
Še vedno se lotevamo bolj simptomov kot vzrokov. Če bi hoteli zmanjšati dotok novih bolnikov z rakom, bi se morali bistveno bolj ukvarjati z zdravimi ljudmi – že od začetka nosečnosti.
Do tega ob povprečno treh odstotkih sredstev zdravstvenih proračunov za preventivo po državah članicah brez spremembe civilizacijske paradigme ne moremo priti.
Poznamo številne rakotvorne dejavnike, malo pa upoštevamo rakotvornost civilizacijsko napačnih usmeritev. Recimo drugače in kar se da preprosto – živimo narobe. Slabo zdravje je ob možnih zunanjih vplivih vedno tudi zbirni pokazatelj vsega, kar delamo narobe.
Vse več je vrst raka, vse več specialistov, vse več bolnikov – rak sega vse bolj tudi v mlajše generacije, vse več je tudi stroškov in težav zdravstvenih sistemov po vsem svetu. Spremembe uvajajo tam, kjer je kriza največja, kjer so v to prisiljeni, drugje podaljšujejo isto miselnost ter doktrine in vse, kar je vezano nanje. K temu svoje dodaja še ideologija znanstvenosti, ki ji je znanstvenost več vredna kot učinkovitost. Učinkovitost zdravil in terapij prihaja nezadržno v središče pozornosti – ne samo zaradi presenetljivih že znanih rezultatov raziskav, tudi zaradi vse večje ozaveščenosti bolnikov z vse tanjšo denarnico. Ti so čedalje bolj pozorni na stranske učinke zdravil in na upravičenost drugega mnenja.
Na obzorju so spremembe. Vprašanje pa je, ali nas bo do njih pripeljal polom paradigme ali širša zavest o nujnosti sprememb in nekaj več etike.
Moja decembrska diagnoza mi vsekakor daje misliti. Vem, da se rak lahko ponovi oziroma pojavi nekje drugje v telesu. Menda živimo ves čas z rakavimi celicami. Vprašanje pa je, kdaj naša odpornost toliko pade, da se začne delati tumor.
Dvanajst let sem imel mir. Vsaj tako sem si mislil. Mogoče pa je to, kar je dr. Omura ugotovil kot zelo zgodnjo fazo raka, dejansko neka pozna faza raka, v obsegu začetnega raka pa zato, ker se dvanajst let borim proti njemu. Vprašanj je veliko, razlag tudi.
Živeti z rakom ni enostavno, tudi potem ne, ko misliš, da ga nimaš več. Kadarkoli me je kaj zabolelo tam okrog prostate, sem pomislil, da se mogoče spet kaj sumljivega dogaja. Nepojasnjene bolečine drugod bi bile lahko izraz preskoka raka kam drugam. Ves čas si v območju nekega MOGOČE PA …
Seveda me prvega zanima, kaj je z mojo diagnozo. Moj diagnostik pravi, da druge metode raka v tej razvojni fazi še ne bi odkrile. Vsekakor bi bil vesel drugega mnenja na podlagi zanesljive metode.
Spomnim se, da so mi pred leti raka našli tako, da je zdravnik pri biopsiji iglo za vsak slučaj usmeril še v področje, ki ni bilo videti sumljivo. In tam je bil! Kaj pa bi bilo, če ne bi segel tja? Verjetno bi veljalo, da raka nimam. Podobno velja za metode, ki niso dovolj občutljive za zgodnje faze raka. Če raka ne moreš ugotoviti, še ne moreš zanesljivo trditi, da ga ni. Z znanostjo je tako, da praviloma najde kaj samo v smeri, kjer išče.
Če zgodovinar raziskuje osemnajsto stoletje, bo malo povedal o devetnajstem. Če raziskovalcev učinkovitost nekonvencionalnih ali nedoktrinarnih metod zdravljenja iz ideoloških ali komercialnih interesov ne zanima, bo o tem gotovo malo poročil.
Dokler teleskopa Hubble nismo poslali med zvezde, ni bilo nič s presenetljivimi fotografijami. Se kdo spomni, kako je bilo v času Černobila? Znanost Jugoslovanske ljudske armade oziroma senzorji radioaktivnosti ob katastrofi pojava niso zaznali – tako je bilo rečeno. Razlaga je zelo enostavna – bili so kalibrirani na atomski napad. Niso bili občutljivi na tako nizko, pa vendar še zelo nevarno sevanje. Klaviatura, ki ji manjka tipk za eno oktavo. Naj tudi ta spomin pomaga k demistifikaciji znanosti in politike. Če se prav spomnim, je takrat neka druga stroka, meteorološka, iz Beograda sporočala, da nas radioaktivnost ne bo dosegla, ker vetrovi pihajo od zahoda proti vzhodu. Drugi dan je bila pri nas.
Na delu so že kritiki mojega diagnostika in moje izbire. Njegova metoda menda ni na meniju slovenske onkologije. Je to mogoče argument ali dokaz? Nimamo mar pravice izbirati in zaupati ali ne zaupati? Kdo lahko govori o znanstvenosti drugega, če njegove metode ne obvlada? Lahko bi opravili zelo preprost test – že diagnosticirane primere raka bi pregledali še z metodo BDORT, pa bi videli, ali se rezultati pokrivajo ali ne.
Še komentar k teoriji zarote proti slovenskemu zdravstvu: Na Japonsko nisem šel zaradi pregleda. Kot parlamentarni poročevalec za Strateški partnerski sporazum med EZ in Japonsko sem sredi decembra v Tokiu na triindvajsetih sestankih srečal ključne ljudi, ki pripravljajo omenjeni sporazum kot tudi sporazum o prosti trgovini. Od samega začetka pogajanj se trudim, da bi bilo zdravstvo opredeljeno kot eno od področij strateškega sodelovanja. Tako tudi bo. Na tem obisku me je zanimalo tudi, kako vidi možnosti za to japonska stran. Ob uradnem programu pa sem kot sopredsedujoči delovni skupini za zdravje v EP in predsednik parlamentarne skupine za boj proti raku nastopil na konferenci japonskega zdravniškega združenja, ki prakticira metodo BDORT. (Strokovni tečaj iz nje je opravilo že več kot 15.000 zdravnikov.)
Govoril sem o političnih vidikih razvoja integrativne medicine v EZ. Malo pred tem pa sem se prvič srečal z dr. Omuro, ki mi je med drugim povedal, da temelji njegova metoda na Pupinivem znanju o elektromagnetni resonanci. Dr. Omura me je vprašal, če bi me zanimala demonstracija metode, na kar sem, radoveden kot sem, z veseljem pristal. Dragi Mladinci, žal mi je, za raka sem zvedel mimogrede, kar brez napotnice. Ne me prijaviti, bilo je na Japonskem in naše zdravstvene zavarovalnice to ne bo nič stalo. Kar pa se naših onkologov tiče imam z njimi dobre odnose, z nekaterimi v boju proti raku tudi sodelujem. Ne skrbite, da bodo imeli zaradi mojega neplaniranega in neprijavljenega pregleda na Japonskem premalo dela.
Oglašajo se tudi pripadniki “Karlove metode”, češ da gre za PR pred volitvami, za trkanje na duše. Če kdo misli, da je taka diagnoza zadeva užitka ali zabave, naj poskusi z rakom po piarovsko – resnično nobenemu ne želim rakovega izziva.
Razumem pa, da bi mi nekaj obveznih dežurnih cinikov z rdečimi robčki, brez kakšnega posebnega ihtenja z veseljem pomahalo na drugi svet. Meni se nikamor ne mudi, vem pa, da imamo glede svoje usode v nekaterih zadevah omejene pristojnosti.
Vsekakor se bom obnašal, kot da raka imam. Posvetil se mu bom z voljo in energijo kot prvič. Iskal bom možnost drugega mnenja. Sliko bom čez čas kontroliral tudi pri tistem, ki mi je raka odkril. Boril se bom. Raziskoval bom spet mogoče vzroke. Še enkrat bom bral dr. Simontona, natančno bom preiskal moj življenjski stil in opravil notranje čiščenje, tretjič bom prebral Boutenkove “Zeleno za življenje”, po postu bom skrbel za veliko s klorofilom polnih kašastih sokov, za gibanje, za dobre odnose …
Danes končujem trideseti dan posta, ki sem ga začel takoj po božiču. Vleče me, da bi opravil 42 dnevni post, kot so to počeli faraoni, ali kot to predlaga Rudolf Breuss. Kar nekaj ljudi sem srečal, ki so uspeli po Breussovi poti in imajo glede tega tudi prepričljivo s strani zdravnikov podpisano dokumentacijo. Počutim se izredno dobro, sem skladen s seboj, očiščen in regeneriran, tudi poln energije. V soboto grem na smučarski tek politikov, direktorjev in diplomatov na Pokljuko.
Živim veselo, po rojstvu vnukinje Viktorije še bolj.
Tak grem v borbo za tretji poslanski mandat v Evropski parlament. Tudi z zavestjo, da je treba na evropski ravni narediti še veliko več proti raku in za zdravje nasploh. Pa ne zamerite, ker sem bil to pot malo daljši. Rak ni mačji kašelj.