Od sredine aprila politična napetost v Evropi in po svetu ne pojenja. Temu primeren je tudi delovni tempo v bruseljski in ljubljanski pisarni. Nekateri mi pravijo, naj bolj sproti popisujem, kaj delam, pa preprosto ne gre, ker je preveč zadev. Zato bom izbral nekaj točk iz programa zadnjih tednov, ki se mi zdijo pomembnejše.
V ponedeljek tretjega tedna v aprilu je Rim presenetila Karitasova dobrodelna slikarska razstava v cerkvi Santa Maria della anima. Neutrudna Jožica Ličen s svojo ekipo s Sinjega vrha nagovarja ljudi k pozornosti do tistih v stiski tudi zunaj Slovenije.
V sredo istega tedna se je osem članov osamosvojitvene vlade zahvalilo papežu Frančišku za vso podporo Svetega sedeža Sloveniji na poti v samostojno državnost v času njegovega prehodnika Janeza Pavla II., še posebej za priznanje pred petindvajsetimi leti. V spomin smo papežu podarili unikatni svečnik iz Krope. Potem smo si pogledali v vatikanskih vrtovih še spominsko bukev, ki jo je pred leti tam posadil minister dr. Jože Osterc. Lepo se je prijela. Družbo pa ji dela tudi slovenski mokovec.
Dan prej smo se v družbi z veleposlanikom Tomažem Kunstljem in bivšim veleposlanikom pri Svetem sedežu dr. Ivanom Rebernikom poklonili spominu dr. Štefana Faleža, ki počiva ob trevignanskem jezeru. V Italiji in v Vatikanu sta skupaj z dr. Rebernikom opravila izredno delo za Slovenjijo.
Prvi maj smo z družbo prijateljev praznovali popotniško v dolini Sopote, se čudili lepoti nekoč Ostrovrharjevega Svibna pod Kumom in cerkvi na Brunku, kjer je v svojem času pridigal Primoż Trubar. Potem se nam je čas ustavil pri Repovžu v Šentjanžu in še enkrat v Šentrupertu.
Drugega maja sem si privezoval dušo v Bovcu. Takega jadralnega dne še nisem doživel. Nad Boko ni vleklo, Rombon pa mi je ponudil dviganja, ki so mi razkrila kaninsko pogorje, potem sem nad Polovnikom užival pogled na variometer, ki je lep čas kazal +5m. Tako sem se lahko gosposko odpeljal proti Jalovcu in Mangrtu, potem proti Krnu, si natančno ogledal še vedno dobro uhojeno mejo z Italijo, užival v zelenini Rezije, preskočil na Matajur … Spomnil sem se nekdanjega predsednika Evropskega parlamenta Borrela, ki sem ga povabil na polet nad bojišči prve svetovne vojne. Ko sva se že nekaj časa vozila nad dolino Soče, me je vprašal, kje je zdaj tisto bojišče. “Vse, kar vidiš, je bilo bojišče.” Sedaj hodijo tu ljudje po poti miru. Prva svetovna vojna pa v naši zavesti še nima mesta, kot bi ga zaslužila. Zasenčila jo je druga svetovna vojna. S primernim praznovanjem stoletnice konca bi lahko to nesorazmerje vsaj malo popravili.
Na dan drugega kroga predsedniških volitev v Franciji se vozim z delegacijo kolegov na misijo v Kenijo in Tanzanijo. Kolega David Martin je odgovoren za Tanzanijo, jaz vodim delegacijo v Keniji.
Evropski parlament je izbral ti dve afriški državi za poglobljeno sodelovanje. Oba z Davidom sva vodila prej volilne opazovalne misije. Kenija bo volila avgusta. Naše ključno vprašanje za različne sogovornike je, kako se izogniti predvolilnemu ali povolilnemu nasilju. Ozračje je boljše kot pred štirimi leti, vendar opozoril in skrbi tudi to pot ne manjka.
Ključni del našega obiska v Keniji je udeležba na konferenci “Ženske v demokraciji”. Poslance nagovarjamo, naj po več neuspelih poskusih vendar uzakonijo, kar od njih glede participacije žensk nalaga ustava. Srečali smo več razlag, zakaj je to težko uresničljivo, kot volje po spremembi. Ženske se kljub temu prebijajo v politične vrste.
Dan Evrope praznujemo v Nairobiju ob rezidenci veleposlanika Stefana Dejaka. V čast si štejem, da lahko nagovorim nekaj sto prisotnih. V govoru nazdravim tudi Macronovi zmagi. Francija se je odločila za Evropo. Santé!
Afriško praznovanje dneva Evrope ponovimo v Tanzaniji dvakrat – najprej v Dar-es-Salamu, potem še v Dodomi. Sicer pa je bil načrtovan poudarek našega dela na medparlamentarnih seminarjih, posvečenih vprašanju delitve oblasti in vključevanja mladine v politično delo. Naše poslanske kolege iz Tanzanije je bolj zanimal brexit in vprašanje Sporazuma o gospodarskem partnerstvu. Spomin na kolonijalni čas še ni pošel. Tanzanijci se bojijo asimetrije v gospodarski razvitosti in zaenkrat za razliko od sosedov regiji takemu sporazmu nasprotujejo. Nekateri pa se zavedajo, kaj bi pomenila izolacija. Izkušnje od doma mi pridejo zelo prav.
Zadnjo soboto sem preživel izrazito pevsko. Tri ure vaj za okroglo Hubadovo obletnico v Škofji Loki in praznovanje petdesetletnice zbora Sv. Cecilije pri frančiškanih na Tromostovju. Nisem še doživel izziva, da bi pel vsako pesem pod drugim dirigentom. “Cilka” je legenda.
V nedeljo popoldne smo se dobili z redkimi izjemami člani osamosvijtvene vlade na ljubljanskem gradu na rednem letnem srečanju. Po živosti debate bi rekel, smo imeli eno od boljših sej. Vesel sem, da ministrom prve demokratično izvoljene vlade ni vseeno. Żal nam je, da je prišlo do takega razkoraka med duhom osamosvajanja in kasnejšim oblastnim prerivanjem, v katerem skupni interes ni bil več prioriteta.