Popostni dnevnik. Po tridesetih dneh posta se zbudim malo po peti. Neverjetno hitro so minili postni dnevi. Brez vsake motnje. Vsak teden je prinesel izboljšnje. Vtis imam, da je post šele sedaj dobro prijel. Po razstrupljevalnem uvodu, ko je telo pospešeno pospravljalo vse škodljivo in nepotrebno, se je dobro počutje stopnjevalo brez vsakršnih nihanj. Dogajalo se je zvezno.
Čutim zdravje v celicah, pretočnost in polnokrvnost po celem telesu. Pravzaprav me mika, da bi še malo potegnil. Po tej novi izkušnji še bolj razumem faraone, ki so poznali dvainštiridesetdnevni post.
10.50.42 – Bruselj vzlet – lahko pišem v letalskem načinu.
Običajno prekinem post z enim jabolkom, danes pa sem začel dan s svežim jabolčnim sokom.
Popijem ga po požirkih – zbrano in hvaležno. Na bruseljskem letališču dodam še kozarec korenčkovega in jabolčnega soka. Trda hrana me še nič ne mika.
Pred poletom proti New Yorku pogledam svežo elektronsko pošto. Janša se odziva na Omanov zapis v Slovenskem času. Trdi, da je mojo zamenjavo nekaj dni po vojni julija 1991 predlagal Jambrek, ne on. Po mojem spominu je prišel Janez Janša tisti dan pred sejo predsedstva Demosa v takratni Skupščni k meni sam. Dejal je, da je sam prišel na idejo o moji, Bučarjevi in drugih zamenjavah, da to pove najprej meni in da se z drugimi še ni pogovarjal. O tem sem najprej govoril s predsednikom Skupščine dr. Francetom Bučarjem, ki ga je kar privzdignilo.
Mene je Janšev predlog začudil, sem mu pa verjel, da je njegov. Malo kasneje ga je istega dne predstavil Predsedstvu Demosa. Predlog smo vzeli demokratično na znanje in si vzeli nekaj časa za premislek. Potem so se stranke opredelile – stranke, ki so jih vodili predsedniki s komunistično preteklostjo – Pučnik, Rupel in Plut so podprle Janšev predlog, stranke s predsedniki, ki niso bili nikoli člani Partije – Oman, Peterle in Gros pa so bile proti. Na to razliko sem postal pozoren šele kasneje.
Tako je propadel prvi predlog za zamenjavo predsednika Demosove vlade, ki sem ga Janši komentiral kot prezgodnji poskus delitve vojnega plena. Zgodil se je v politično občutljivem trenutku, ko mednarodno priznanje v času moratorija osamosvajanja po brionskem sporazumu še ni bilo zagotovljeno, ko smo imeli v Sloveniji še JLA in KOS. Da se je pred obiskom Janše pri meni zgodil sestanek pri Jambreku, sem zvedel čez več let iz vzporednega intervjuja z Jambrekom in Hribarjem v Ampaku. Kasneje sem se tudi zavedel, da predlagano radikalno prestrukturiranje oblasti formalno ne bi bilo mogoče brez sodelovanja predsednika države Milana Kučana. Oman je zapisal prav. Takrat se je začel odprt izločevalen odnos do krščanskih demokratov, ki ga ni vodil Pučnik. To je bila napoved konca DEMOS-a, ki je sledil nekaj mesecev kasneje. DEMOS je v nadaljevanju še izvajal prej dogovorjeni državotvorni in reformni program, kot je uvedba denarja, delo za mednarodno priznanje itd., glede zakona o lastninjenju in drugih nujnih tranzicijskih nalogah pa ni bilo enotnosti, niti prave volje.
Zdaj, ko je upravičeno slišati pozive k novemu DEMOS-u, in ko bomo praznovali vrsto obletnic, ki so povezane z demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije, hkrati pa nas evropski in globalni okvir vse bolj zaskrbljujeta, je prav, da imamo po petindvajsetih letih na tisti čas jasen in celovit spomin.
V New Yorku pristanemo malo čez eno popoldne. Sije sonce, snega pa ni toliko, kot so ga napovedovali.
Proti večeru se zvrstijo sestanki z dr. Omuro, predstavnikom našega veleposlanišva pri OZN in s patrom Krizologom. Dr. Omura še naprej preseneča. Iz elektrokardiogramov zanesljivo ugotovi raka. O tem bo kmalu govoril na veliki konferenci kardiologov. Obisk v Sloveniji mu je ostal v lepem spominu.
Z našim diplomatom preletiva aktualne politične teme, s patrom Krizologom pa obdelava lok od skupnih gimnazijskih dni do slovenske razsežnosti New Yorka, ki ji že dolgo daje svoj osebni pečat. Bliža se stota obletnica slovenske cerkve v New Yorku.