Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Izsilim še nekaj ur spanja, na letalu sem jih itak nabral premalo, ob dveh pa sem buden kot ris.
Potem se zgodi nadaljevanka na temo kandidature. Berem izjavo ministra Erjavca in imam vtis, da sem srečal v zadnjih dneh pod istim imenom tri različne ljudi. V torek je mojo kandidaturo pozdravil kot nadstrankarsko zadevo, v petek mi je dejal, da so že novembra podprli tujega kandidata, danes pravi, da so samo neformalno hvalili njegovo dosedanje delo. Kateremu Erjavcu naj verjamem? Najbolje, da tistemu, ki kot uradni predlagatelj kandidature za tako pomembno mesto ni nič naredil za slovensko kandidaturo in mi očita, da sem se javil prepozno. Smo država ali tržnica, semenj? Država, v tem primeru on – minister, bi moral iskati dobrega kandidata, ne pa kandidati njega. Še ena slovenska inverzija.
Res sem po naklonjenih glasovih – začenši s predsednikom države, ki mi je obljubil javno podporo, predvsem pa po pozitivnem odnosu uradnega predlagatelja, začel upati, da je mogoča slovenska politična oziroma državotvorna transcendenca. Da obstaja kaj več, kot samo “naši”. Ne. No pasaran!
Po TV dnevniku začnejo deževati maili in SMSi. To pot podrobneje pojasnim potek dogodkov. Vprašam Pahorja, če lahko popišem najin pogovor. Lahko. Nič ne bo pomagalo, bo pa za potrebe dokumentacije.
Slovenija – beri Erjavec in ozadje – ne samo, da ne mara prav tega kandidata, sploh noče svojega kandidata za izredno pomembno mesto. Poučeni pravijo, da se je sicer govorilo o nekem našem kandidatu, vendar ima višje cilje od generalnega sekretarja Sveta Evrope.
Vloga motnje pri višjih ciljih mi pa res ni pri srcu. Opravil sem vajo iz “Slovenije samo za naše”. Jaz sem ostal pri enem obrazu, Erjavec je moral pokazati tri, preden me je na koncu proglasil za neresnega.
Oglasil se je Jernej Vrtovec. Seveda je škandal. Odpovedala je država, ne prostovoljci. Sploh ne gre najprej za Lojzeta Peterleta, ampak za vprašanje kako poslujemo. Razume, da ne gre za tehnične zadeve in twita.
5.00 – začnem jutranje procedure. Nenavadno miren, kot je vreme po nevihti. Bogu se zahvalim za novo izkušnjo in se nadiham za tisto, kar me čaka.
Ko gledam kasneje na jutranji Tokio, se še ne morem posloviti od prepričanja, da imamo še naprej več zunanjih ministrov. Rad bi imel ob sebi Sašota, da bi po nekaj partijah šaha udarila debato o razlikah med ministri, ministranti in mežnarji. Potem bi gotovo prišla tudi do škofov.