Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Jutro je deževno. Približno tako kot kdaj v Bohinju. Moja mama bi rekla – dež, kot bi bika molzel.
Spet grem na vlak. S kovčkom in torbo. Najprej je zamuda, potem vlak ne odpre vrat. Zapelje se malo naprej, ustavi in končno odpre. Sprevodnik me prosi, da pričam, ali so bila vrata pravočasno odprta ali ne.
Malo po sedmi se pripravim za prve sestanke in prehitim Kurdinjo, ki čisti naše pisarne.
7.45 – mesečni molilni zajtrk na ambasadi BiH. Povemo si, kaj smo doživeli poleti. Obdelamo Marka 8,27, ko Jezus vpraša učence, kaj pravijo ljudje o njem. Odgovori so bili zelo različni. Peter je zadel pravi odgovor, vendar Matej dodaja Jezusov komentar, da mu k temu ni pomagala lastna pamet. Potem govorimo tudi o milosti, o tem, kar se zgodi mimo naše volje, kar je dar. O tem so mi govorili tudi v Indiji. Za suvereni jaz našega časa je koncept ali dejstvo milosti težka zadeva. Nanjo nimamo vpliva. Se zgodi, ali pa ne, ne glede na to, kaj si mislimo o svoji sposobnosti in moči. Potem do naslednjega termina odgovarjam na e-pošto.
10.30 srečanje z dr. Lidijo Gajski iz Zagreba, ki bo govorila na današnji delavnici o (ne)učinkovitosti zdravil. Mislil sem, da bom srečal zdravnico, ki sem jo nekoč spoznal na drugi strani Gorjancev, ko sem delal na projektu Spominski park Gorjanci Žumberak, skupaj s pravim možem nekoč znamenite Regice iz oddaje Gruntovčani. Moja obiskovalka, ki je kritična do učinkovitosti številnih zdravil, je Lidija, ona druga pa je Marija. Na Hrvaškem imajo dobro razdelan projekt za uvedbo varuha pravic pacientov. Zanj civilna družba še ni doživela politične potrditve. Pridejo v Bruselj.
11.30 – Na povabilo poslanskega kolega Dieterja iz Turingije nagovorim skupino njegovih obiskovalcev, članov CDU. Zaželim jim, da v nedeljo sledijo volilnemu uspehu CSU. Govorim o bančni uniji, o odnosu kanclerja Kohla do manjših držav in o volji do boljše Evrope. Na koncu zaigram tudi Nemcem znano pesem na orglice, rekoč, da ne potrebujemo samo dobrih zakonov, ampak tudi dobro medsebojno ozračje. Pri kosilu s sodelavci komentiramo ponudbo hrane v različnih bruseljskih menzah. Pravijo, da najbolje kuhajo na Odboru regij, nedaleč stran.
13.00 – Delavnica Delovne skupine za zdravje o učinkovitosti zdravil. Ta tema upravičeno sili v ospredje, čedalje bolj v povezavi s ceno. Cene zdravil rastejo, učinkovitost pa je, kot je pokazala raziskava BMJ (British Medical Journal) že pred nekaj leti, za velik odstotek zdravil vprašljiva. Težnja vseh panelistov, začenši s predstavnikom Evropske komisije, je očitna – pacienta je treba postaviti v sredino, ga pošteno informirati o učinkovitosti zdravil, mu omogočiti izbiro. Dr. Gajski je zelo kritična do učinkovitosti zdravil, do farmakološke preventive in do “vzpodbujanja bolezni”, tudi ne verjame v učinkovitost cepljenj. Komercialni interes nagovarja in osvaja vse bolj tudi zdrave ljudi.
Sodelavka iz sekretariata me je že včeraj nagovarjala, naj se udeležim neformalnega srečanja z dvema koptskima katoliškima škofoma iz Egipta, ki ga organizira Odbor za zunanje odnose. Naša gosta realistično in umirjeno predstavita zapleteno situacijo v Egiptu, ki je prinesla tudi nasilje nad kristjani. “Kjer so porušili cerkve, bomo naprej molili v džamijah. Če bodo porušili tudi te, bomo skupaj z muslimani molili na ulicah.“
Eden od škofov se piše Boutros. Spomni me na Boutrosa Boutrosa Galija, nekdanjega generalnega sekretarja OZN, ki je v svojem ranem času užival mleko ene od naših Aleksandrink. Predstavitev Pevčevega filma v Egiptu ostaja eden od projektov moje pisarne.
Škofa vprašam, kako gleda na možnost političnega dialoga z muslimanskimi brati. Ko sem se pogovarjal pred nedavnim z njihovimi predstavniki, so mi dejali, da želijo v Egiptu opraviti podobno delo, kot krščanski demokrati po drugi svetovni vojni. Imam vtis, da naši sogovorniki ne delijo istega mnenja.
Nato kličemo urad komisarja Potočnika. Zvem, da je odgovor moji hrvaški kolegici glede udeležbe specialista za vode na njenem dogodku, že v pripravi in moje posredovanje pravzaprav ni potrebno.
15.20 – na seji več delegacij za države Zakavkazja in Turčije govorimo o odnosih med Armenijo in Turčijo. Uvode podata dva strokovnjaka – eden iz Turčije, eden iz Armenije.
Na odprtje meje med obema državama že dolgo čakamo, predvsem pa tamkajšnji ljudje. Podobno na vzpostavitev diplomatskih odnosov. Odpiranje ovira zahteven širši politični in regionalni kontekst. Zavzamem se za geste dobre volje in skupne akcije. Naj širši kontekst ne zasenči bilateralnih ciljev. Izboljšana bilaterala bo dobro vplivala tudi na širši okvir.
Od petih do šestih odgovarjamo na pošto.
18.00 – sestanek za pripravo obiska v Turčiji oktobra. Udeležbo na sprejemu ob 22-letnici Uzbekistana moram odpovedati.
Pot na letališče je brez običajnih zastojev. Na Brniku navijamo za naše proti Franciji.