Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Po včerajšnjem škupanju in mladi portugalki sem dobro spal.
K maši greva z Branko v Dravlje, kjer čili misijonar in pesnik dr. Vladimir Kos praznuje 60 let jezuitskega statusa. Da ob prekmurskem jubilantu mašuje murskosoboški škof Štumf, ni presenečenje, tudi ne njegove pozorne besede. Pisatelj Lev Detela oriše pesniško podobo in pot jubilanta. Prisotni so tudi pisatelj Zorko Simčič (s Kosom si je izmenjal 200 pisem), japonski veleposlanik, veleposlanikdr. Raščan in številni Kosovi prijatelji, vse skupaj pa prijetno izpelje Marija Šterbenc. Srečanje subtilno okrepijo igralec Pavle Ravnohrib in Poljanski orgličarji.
15.00 – v polni Operi Souke kanzaki ryu – japonski klasični ples.
Lepagesta japonskega veleposlaništva v Ljubljani. Mojstri japonske plesne in glasbene tradicije so prišli k nam z veseljem in na svoje stroške – tako je povedal veleposlanik. V bogastvu umetniškega izraza sem lahko začutil staro Japonsko. Hvala, gospod veleposlanik, umetnikom pa Sayonara.
Za Bežigrad se z Branko odpraviva peš. Ne spomnim se, kdaj sva se nazadnje takole v miru sprehodila domov. Se mi zdi, da ni bilo narobe.
Rezultat sprehoda je med drugim, da pade priprava večerje name – bolje rečeno, z veseljem sprejmem izziv, še posebej zato, ker se zmeniva za špagete z jurčki in borovo glivo, seveda tudi solato.
S strani kuharske avtoritete sem dobil dovolj vzpodbudno pohvalo, čeprav je manjkalo malo soli in je bilo vsega malce preveč. Sam sem okrepljeno kuharsko samozavest prelil z orehovcem, ki ga je pred sedmimi leti daroval Marko Fink, bruseljski kovček pa – kot ponavadi, bi rekla Branka, prepustil jutranjemu polnjenju.