Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Ne vidim podlage za diskvalifikacije možnega slovenskega kanditata za mesto generalnega sekretarja Sveta Evrope s strani ministra za zunanje zadeve – ne doma ne v Bruslju – in jih odklanjam.
Ne sprejemam tehničnih izgovorov za pokritje očitnega dejstva, da uradni predlagatelj sploh ni iskal primernega kanidata in namesto tega podprl tujega. V petek mi je dejal, da so le-tega podprli že novembra in ga zato “spravljam v zadrego”, v kasnejši izjavi za javnost pa je zadevo taktično omilil v dobro oceno njegovega dosedanjega dela.
Vsekakor interesa Slovenije ni postavil na prvo mesto, kar je sicer naloga zunanjega ministra.
Ko je “mojo” kandidaturo pozdravil, bi se moral začeti tudi tehnični postopek, ki ga lahko vodi samo MZZ, ne “prostovoljec”. Vsaka vlada pozna tudi t.i. nujne zadeve.
Minister mi ni povedal, kaj vse bi moralo biti v moji vlogi, če je že mislil, da lahko sam predlagam točko dnevnega reda vlade.
Vztrajam, da bi moral on iskati kanidata, ne kandidat njega. Za mojo pripravljenost je izvedel pravočasno.
Ni šlo za pomanjkanje časa, šlo je za pomanjkanje politične volje. Šlo je za sektaški odnos. Podtikati mi volilne namene, se mi ne zdi okusno.
V tem duhu bi lahko dejal, da lahko minister prejme prestižno nagrado Karla Velikega, ker je obranil 47 držav Sveta Evrope pred Lojzetom Peterletom, ki je bil sicer (“neresen” kot je) nekoč izbran za “Evropejca leta”.