Za nami je še en referendum. Enega smo v zvezi z isto temo že imeli. Ker je vladajoča večina potisnila vprašanje z novelo zakona brez javne razprave ponovno v ospredje, je sledil še en referendum. Ne glede na rezultat, se mi vse bolj dozdeva kot koristen. Toliko prepričevalnih naporov ene in druge strani ni doživel še noben referendum. Nismo doživeli švicarske referendumske sproščenosti, vsekakor pa močno mobilizacijo in senzibilizacijo.
Tabor ZA se je odločil bolj za metodo diskvalificiranja druge strani, kot prepričljivega argumentiranja. Tisti PROTI naj bi bili proti ljubezni in enakopravnosti. Mračnjaki, mačisti, fašisti, klerikalci, krščanarji, ruralci in nasploh nazadnjaki, ki naj bi potiskali Slovenijo nazaj predmoderni čas. “Kaj se sploh gredo.”
Kulturno bojni – protikrščanski in proticerkveni naboj ni izostal. V tem smislu smo doživeli kontinuiteto, ki se hrani predvsem iz matrike, ki jo je vnesel v slovenski narod revolucionarni, ideološki, politični in oblastni ekskluzivizem nekdanje komunistične partije.
Stran PROTI se je sklicevala predvsem na naravo, posebnost zveze med žensko in moškim ter poudarjala pravice otrok. V prepiru pa na ljudski ravni ni ostajala dolžna s “pedri, komunajzarji, udbovci” itd.
Težko bi rekel, da je bila javna kampanja uravnotežena, saj je stran ZA nastopala s težo in institucijami države ter s pomočjo ljubljanskega župana Jankovića, ki na gradu ne mara slovenske zastave, ga je pa s pravo barvo samovoljno namenil poziciji ZA. Res je del Ljubljane glasoval ZA, vendar župan ni imel pravice govoriti v imenu mesta.
Kaj se je torej zgodilo?
Na referendumih se vedno zgodi ljudstvo. Referendum s podobno vsebino je zmagalo že drugič.
V čem je zanimivost tokratnega rezultata? V tem, da stara, ideološko-politična matrika ponovno ni prijela. Etiketiranje in aroganca samooklicane naprednosti sta naletela na več kot pasiven odpor.
Zdi se mi, da je stran ZA precenila donosnost polarizacijske in kulturno-bojne matrike. Zadevo je ostro potiskala v model levo/desno, napredno/nazadnjaško, istospolni/raznospolni, mesto/dežela, verni/neverni.
Mislim, da je pretiravala in sprožila z ideološko agresivnostjo mobilizacijo druge strani. Zadeva se v veliki meri sploh ni dogajala po njenem modelu. Mnogi levi so glasovali PROTI in prispevali lep del glasov čez 50%, na desni pa so nekateri tudi glasovali ZA. Več levih je glasovalo PROTI, kot desnih ZA.
Tudi vsi istospolni niso glasovali za. Nekateri pa so kljub sovražnemu ozračju tvegali tudi javne nastope.
Relativiziranje zveze med žensko in moškim je pri mnogih sprožilo obrambo spolne identitete. Mnogi so se na začetku norčevali iz zakonske transformacije žensk in moških v zgolj partnerje. Veliko zresnitev so kasneje prinesle informacije o poseganju države na področje spolne identitete v šolah – v državah, kjer so podobno zakonodajo že sprejeli.
Favoriziranje istospolnih družin je trčilo tudi na kritična pričevanja tistih, ki so odraščali v istospolnih družinah. Ljudje so začutili, da gre zares. Slišati je bilo – “Roke stran od otrok” in “Ne eksperimentirajte z nami.”
Nimam nobenih težav z razumevanjem problema družbene prisile na temo spolne identitete, ne vidim pa potrebe po posploševanju, še manj po agresivnosti in nasilju.
Razvijati moramo družbo, v kateri bo dostojanstvo vsakega spoštovano in me bo nihče potiskan v identiteto, ki je ne čuti. V tej zvezi je treba priznati, da istospolnim marsikdaj in marsikje ni bilo ali še vedno ni lahko.
Malokoga sem srečal te dni, ki ne bi bil za spoštovanje dostojanstva v tem smislu.
Tudi nisem srečeval ljudi, ki bi odrekali istospolnim pravico do formalne medosebne in s strani države potrjene zveze. Redko pa sem srečal tiste, ki bi se strinjali, da se da istospolno zvezo v vsem izenačiti s tradicionalno zakonsko zvezo (termin je zaseden pravi Roman Vodeb) in da se na tej ravni govori o enakopravnosti. Ljudje tu ne vidijo enačaja.
K temu pa novela zakona odpravi spolno opredelitev pri poroki v “brezspolne” partnerje. Kaj bi pa bilo narobe, če bi na listini pisalo dvakrat moški ali dvakrat ženska? Zakaj je treba posiliti večino, če se trudimo za status ene komponente. In v tem je eden od glavnih problemov.
Ljudje so novelo zakona, njegove posledice in način kampanje ZA doživeli kot neutemeljen in včasih poniževalen pritisk. Prizadeto je bilo njihovo dostojanstvo, ne samo pravica, da tudi o tematiki istospolnosti lahko mislijo različno.
Tako je slovensko politično sliko v letu 2015 zaznamoval boj, ki nima zveze s temeljnimi potrebami državljanov in njihove države ter je po mojem mnenju tudi ustavno vprašljiv.
Vladajoča politika je ključno energijo porabila za kulturno revolucijo, za razvrednotenje zakonske zveze med žensko in moškim. Sledeč kontroverzni teoriji spola je napovedala boj tudi naravi.
S polno izgubo sposobnosti za razlikovanje je hotela raznospolno zvezo izenačiti z istospolno. Popravljajoč naravo je z zakonom istospolni zvezi podelila pravico do otrok. Sledeč logiki propadle novele bi se lahko nek moški pritožil zato, ker ne more roditi otrok in bi na pomoč poklical državo. Kako se lahko mimogrede podeli pravica, da je roditi otroka pravica? Kaj se ne bi lahko zgodilo, da bi bila to kar individualna pravica?
Res mi je žal, da se je vladi tako mudilo, da nam ni dovolila, da bi razčistili nekaj osnovnih vprašanj.
Na koncu se sprašujem, kaj se bomo iz zadnjega referenduma naučili. Bo kaj drugače? Bo kaj več dialoga? Bo kaj več spoštovanja dostojanstva vseh udeleženih?
Po tej izkušnji sem še bolj prepričan, da je temeljni problem
slovenske politike njena kultura.
Nič božično se ne počutim. Po objavi rezultata je Twitter bruhal bes in gnev. Prej so diskvalificirali izbiro, sedaj rezultat.
Na poti je menda že nov zakon, s tem verjetno še tretji referendum. Vmes pa bomo z majavimi podlagami za rast še naprej životarili brez ključnih reform, še naprej bodo nepojasnjeno in nekaznovano izginjale milijarde, poglabljali bomo zadolžitev, drago elektriko pa bodo obesili gospodinjam in gospodarstvu (neko tako vabilo sem že dobil), Janša pa bo verjetno ob naslednjem volilnem terminu fasal novo porcijo.
Še naprej bo deloval center, ki bo podeljeval certifikate naprednosti, pravičnosti in humanosti. Izražena politična volja ne velja, veljajo etikete, ki imajo izvor v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Kdor se jim ne podredi, pade po njem.
Predlagam, da bi s tem ideološkim knajpanjem prekinili.
Že z razumnim in odprtim ministrom Drobničem v prvi Janševi vladi bi se lahko vse dogovorili, ne da bi večini stopali na občutljiva kurja očesa in se šli drage referendume. Ni res, da so bili ljudje na splošno zavedeni. Da, bili so zavajani, vendar so mnogi spregledali in rekli ne. Kdo ima pravico zameriti jim, če ne marajo biti zgolj partnerji, ampak tudi uradno še ženske in moški. Tudi jih nima pravice zmerjati in obsojati, ker ne sledijo kontroverzni teoriji spola, ki je v nekaterih državah z močnim lobiranjem pridobila politično večino in dodatno spolarizirala družbo. Ljudje imajo pravico misliti tudi, da otrok ni pravica, ampak dar. Ne jim zameriti, če vidijo pomembno razliko med raznospolno in istospolno zvezo, in ne vidijo prave podlage za polni enačaj.
Ob vsem tem pa se mi zdi, da je ob vsej govorici o otrocih, pravica otrok v tej kampanji ostala v drugem planu, prav tako vprašanje, kako je zares z življenjem naših družin, naj bodo v raznospolnih ali istospolnih družinah, civilno ali cerkveno poročenih zakonih ali na koruzi.
Ko bo politična igra moči usmerjena v varovanje pravic najprej v varovanje pravic najšibkejšega člena – se pravi otrok, in kakovosti družinskega življenja, bom sodil in pisal drugače. Tako pa odsvetujem in odklanjam nadaljevanje več istega. Ukinjanje žensk in moških na poročnih obrazcih ne bo nič dodalo otrokom.
Še nekaj – ne želim si pritiska večine nad manjšino, pa tudi ne manjšine nad večino.
Najmanj pa si želim, da bi imeli do istospolnih različno zakonsko ureditev, kakor bi si pač sledile politične barve vlade. Isto velja za odnos do korupcije, verskih skupnosti itd.
Upam, da bodo prazniki malce ohladile vročo kri in bodo vsi rezultat vzeli na znanje kot izraz ljudske volje. Potem pa naj se usedejo in zmenijo. Za dobre in sprejemljive rešitve je potrebno tudi primerno ozračje, ne zgolj moč aktualne vladajoče večine. Predpostavka za tako ozračje pa je, da si pripravljen videti tudi drugega, ne samo samega sebe.
Zadnje – Alešu Primcu čestitam za njegov delež pri zmagovitem rezultatu, ne bi pa hitel s pospravljanjem glasov v njegovo politično košaro, zaradi že prej omenjenih razlogov. To pa ne pomeni, da bi problematiziral njegov močnejši politični angažma, do katerega ima vso pravico. Bolj kot z idejo političnega vnovčenja v absolutnih številkah šibkejšega referendumskega rezultata kot prejšnjikrat, bi se bilo treba ukvarjati z vprašanjem abstinence – kdo so tisti in kaj je z njimi, ki ne pridejo ne na volitve, ne na referendume.
Pax et bonum!