Ob nastajanju države smo se zavedali, kakšne posledice je s povojnimi dejanji za seboj pustila komunistična revolucija v zavesti družbe. Računali smo, da se bodo začeli premiki k resnici, popravi krivic in spravi. Nato se je v Kočevskem Rogu z rokovanjem takratnega predsednika države Milana Kučana in ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja zgodila bolj predstava kot sprava, saj si v roke niso segli dejanski akterji tistega časa.
Danes imamo na eni strani še vedno močno mitski odnos do revolucije in z njo povezano politično relativiziranje pomena sprave, nismo dosegli zadostnega soglasja, da bi v parlamentu obsodili kar je bilo zločinskega na strani revolucije. Tako ostajamo nacija, ki jo bremeni neurejen in neevropski odnos do komunističnega totalitirizma.
O tem, kako daleč smo na poti do sprave in katere nevarnosti pretijo na njej, sva na zadnjem Evropskem večeru govorila z dr. Tomaže Erzarjem, ki poudarja vlogo in moč žrtve.