Zgodilo se je tako, da je za letošnje kolesarjenje po zamejstvu in še kje, ostalo na koncu samo pet dedcev. Naša ambicija niso bile razdalje in hitrosti, ampak doživetja.

Prvi dan smo se z Jezerskega spustili v Železno Kaplo in brez težav dosegli Žitaro vas, nato pa pri gostoljubnih Hrenovih poskušali biološka vina. Najbolj nas je raznežil “Solaris” in začudilo nas je, kako dobro vino se da napraviti iz izabele. Klanec proti Rikarji vasi nas je spotil in nagovoril za osvežitev v Zablaškem jezeru. Potem smo zavrteli mimo Klopinjskega jezera do Tinj, pa tinjskega gospoda Jožeta Kopeinika ni bilo doma. Zvečer smo na gasilski veselici v Ovčji vasi pokušali dobro polento in dober sir, potem pa prspali v Žabnicah.

Drugi dan smo jo peš mahnili na Višarje in srečali na izseljenski nedelji Slovence od vsepovsod, tudi iz Benečije. Popoldne smo v Čačah nasproti Ziljski Bistrici s prijateljem Urbanom uživali v ziljskem štehvanju, čeprav so samo nekaj kitic zapeli po slovensko, Inge pa nas je pogostila z izjemno dobro”čisavo župo”. Na spanje in na malo dopustniškega taroka smo se z istim možem odpravili na planino Ojsternik. Tudi na merico zdravilnega alpskega pripravka.

Tretji dan smo sončni vzhod dočakali na Ojsterniku s posebno hvaležnostjo za razgled do Velikega Kleka (Großglocknerja). Pri Urbanu smo potem srečali krovce iz Slovenije, ko so ravno spravljali s strehe azbestni eternit. Poslej bo kozolec pokrival les. Želel bi si, da bi taki praksi sledili tudi v Triglavskem narodnem parku, kjer je obilo azbestne kritine.

 

Vožnja za Ziljo proti Šmohorju je bila po slovesu pri “Stari pošti” v Ziljski Bistrici resnično romantična. Najprej smo se ustavili v Dolah, potem na Brdu in v Limarčah. Tam sem prvič zvedel za svetnika po imenu Krizant. Povsod smo srečali ljudi, s katerimi smo se lahko pogovarjali po slovensko.

Potem smo sledili Zilji mimo Sv. Jakoba, Marije Luggau in Obertiliach do izvira. Naš končni namen tistega dne je bil pogledati kozolec ziljskega tipa v Sextnu pod Dolomiti in tam prenočiti. Kozolec smo videli, postelj pa ne. Tudi Lanzingerjevo harmoniko smo lahko preizkusili v neki gostilni, kjer nam je prijazna Ukrajinka pomagala najti prenočišče v Toblachu.

Dan smo začeli z ogledom Kunaverjevega Mahlerja sredi kraja, potem pa smo se kljub temnemu nebu odpravili proti Brunecku. Tam pa v kombi in v Brixen, katerega gospodje so obladovali nekoč precej slovenskega ozemlja. Naš asistentski kolega iz Bruslja nam pove, da se nekje blizu oddihuje Angela Markel in nekaj drugih političnih imen iz Evrope.

Ogled cerkve Sv. Cirila pod Pfeffersbergom je posebna poslastica. Po mnenju nekaterih južnotirolskih zgodovinarjev naj bi bila ta cerkev dokaz nekdanje slovenske prisotnosti v teh krajih – tako sem razumel zapis Ostanka v Zgodovinskem časopisu pred davnimi leti. Kraj velja tudi za energetsko najbolj intenzivnega v briksenški nadškofiji.