Nekaj let smo se pripravljali na dopustniški obisk Slovaške. Letos nam je uspelo in ni nam žal.
Ljudje, narava, cerkve, gradovi, trgi, toplice…v Nizkih in Visokih Tatrah ter pod njimi, jezikovna podobnost in še kaj nas je bogatilo dober teden. Enkratno je bilo uživati kraje, ki dišijo po Veliki Moravski in so doživeli Sv. Cirila in Metoda. Lepo je bilo videti napredek, ki ga je Slovaška dosegla po razdružitvi s Češko. Seveda smo videli marsikaj, kar govori o starih časih, podobno kot pri nas.
Marsikaj sem vedel o Slovaški, nisem pa vedel za ti. artikularne lesene cerkve. Protireformacija je bila tako močna, da je v nekem času protestantom dovoljevala samo lesene cerkve, ki niso smele biti zgrajene v naselju, niso smele imeti enega samega železnega žeblja, niti zvonikov, zgrajene pa so morale biti v enem letu. Danes so nekatere med njimi po odločitvi organizacije UNESCO del svetovne kulturne dediščine. Čudovite so.
Med slovaškimi prijatelji smo srečevali zavest, da smo bili nekoč Slovenci in Slovaki en narod. Še vedno oboji pravimo, da govorimo slovensko in imamo za žene Slovenke. Identične ali podobne besede so nam bile v veselje in zabavo. S slovenščino nam ni bilo težko preživeti, tudi, kadar je bilo treba kaj plačati. “Mate hotovost?” smo bili ponavadi vprašani. Kar je pri nas gotovina, je tam hotovost. Tisti h smo slišali kot g.
Dober dan pa je dobry den. Hvalabogu je (c)hvalabohu. “Spi sladko” se reče tako kot pri nas. Hrana je dobra in cenejša kot pri nas. Pa gob je na pretek.